Stara mama, ko je rodila mojo mamo, je le-to dala v posvojitev. Vzgajala jo je druga ženska, gospodinja, ki jo je otela kot novorojenčico, da je niso pokončale živali v hlevu, kamor jo je odvrgla Ruža, ko je rodila … Torej, moja mami je živela kot posvojenka pri kmetiji, kjer so jo dobro in lepo vzgajali.

Rano jutro je in odpravljam se na pot v Ljubljano. Zunaj je še megla. Kot bi rosilo. »Lahko se zgodi, da bo še hladneje,« ugibam. »Dobro bi bilo vzeti s seboj nekaj toplega za ogrnit.« Med zimsko garderobo izvlečem sivo jopo. Tisto tamehko, ki jo imam najraje.

Pred dvaindvajsetimi leti sem bil močno poškodovan po glavi, tako da so zdravniki obvestili moje o kritičnosti poškodbe. Ko me je prijatelj peljal v bolnico, je v vsej ihti zavozil s ceste in tam obtičal. Takrat sem ves krvav izstopil, kombi Zastavo spredaj dvignil in ga zanesel na cesto. Tega se spominjam jasno in zavestno, ne vem pa, od kod moč, ki sem jo takrat dobil.

To je bil čas kovida, ko smo onkološki bolniki in naši spremljevalci morali vstopati v poslopje skozi »zadnja vrata« – po dovozu za reševalna vozila od brega Ljubljanice. Ker je bila v tistem času izjemno pomembna točnost prihodov naročenih pacientov, in še, ker smo morali za vstop opraviti registracijo skozi najrazličnejše filtre našopirjenih moških postav, uniformiranih varnostnikov, sem se vsled bojazni, da ne zamudim in da ne bom zavrnjena, spustila v tek od nekdanje Jenkove plesne šole proti novemu vstopnemu mestu v onkološko stavbo, ki z rečne strani stoji nasproti stare, sedaj obnovljene zgodovinske stavbe ljubljanske Cukrarne.

Sedela sem pri oknu. Črički so peli, med drevjem so letale kresničke, nebo je bilo posuto z zvezdami, polno luno pa so zakrivali koprenasti oblaki.

»Večerja je,« me je vzdramil mamin klic. Na mizo je postavila polno skledo dišečih žgancev. Brata sta zgrabila vsak svojo žlico. Vsi smo zajemali iz ene sklede.

Nekega dne se odpravim k počitku, ker pa sem imela v hrbtenici močne bolečine, sem šla prenočit na desko, ki mi jo je podaril prijatelj za zdravljenje hrbtenice. Nasproti ležišča pa sem si na steno naslonila ogledalo. …

Neko zimsko noč sem se odločila, da bom prespala v stari kmečki hiši, ki sem jo podedovala od starih staršev. Sredi noči sem se prebudila in na vhodu v sobo, v kateri sem spala, zagledala belo silhueto. Obrnjena je bila proti meni in čeprav ni imela oči, sem vedela, da zre naravnost vame. Kmalu se je obrnila in odšla. Namesto nje se je pojavila manjša bela podoba in na koncu še najvišja in najbolj mogočna. Zadnja zaradi svoje velikosti ni mogla kot njeni predhodnici oditi skozi vrata, ampak je z zgornjim delom telesa prešla kar skozi steno.

Takrat me je spremljal sin in malce sva že zamujala, ko sva se pripeljala pred ta grad oziroma pred ruševine, kjer je nekoč stal grad. Parkirala sem in hitela sva iskat pot k tej jami, saj ni bilo nič označeno, pa še več poti je bilo. Malo sem bila že nervozna, saj nisem hotela zamujati.

Zgodilo se je nekega novembra pred mnogimi leti, ko sem bila stara šestnajst let. Dva meseca pred tem mi je umrl ati. Bil je meglen zimski večer, ko sva se s prijateljico odpravljali gledat košarkaško tekmo, na kateri je igral moj brat. Bili sva že zelo pozni, ker sva risali za šolo.

V življenju vsake ženske je postati mati in kasneje babica nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi. Tudi midve z babico Cirilo sva bili te vloge neizmerno veseli. Svoje vnuke sva radi razvajali, tako kot vse babice, še posebno ob osebnih praznikih ter za božič in veliko noč, ko sva jim radi tudi kaj dobrega skuhali in spekli. Babi Cirila je bila doma iz Bele krajine in jim je velikokrat spekla tudi belokranjsko pogačo.

Izjemno težka življenjska situacija me je pripeljala do tega, da sem se začela ukvarjati z raznimi stvarmi, tudi z angeli. Bolje rečeno: dovolila sem, da so se oni začeli ukvarjati z mano. Na začetku bolj v smislu »poskusimo, škodovati ne more«, sedaj pa že v duhu uspešnega sodelovanja. Angeli me vodijo, izpolnjujejo moje želje … in me tudi opozarjajo. Na različne načine, največkrat prek intuicije.

Lasje so mi stali pokonci in moja mamica mi je rekla: »Morava moliti rožni venec in odpustiti temu moškemu, ki je popisoval porabo elektrike.«

Od takrat, ko sem bila zaradi moje bolezni na meji med življenjem in smrtjo, se mi dogajajo nenavadni dogodki, ko lahko globlje zaznavam.

Na svojega deda sem bila zelo navezana. Vedno je znal razveseliti otroke s svojim humorjem, dobro voljo in zgodbicami. V njegovem žepu pa se je vedno našel kakšen sladkorček za otroke, in vsi smo ga imeli radi. Rad je imel naravo in kadar je le bilo mogoče, se je vozil s kolesom in se ustavil v kakšnem gozdu, potem pa nas je presenečal z borovnicami, gobami in gozdnimi jagodami.

Moj oče je prevzel v našem kraju, kjer sem se rodila, odgovorno strokovno tehnično mesto in je vedno bolj napredoval. Živeli smo v za te čase zelo dobrem blagostanju, saj je oče imel dobro plačano državno službo v bližnjem zdravilišču.

Mojemu staremu očetu se je pripetilo nekaj, kar se je prav gotovo že tudi komu drugemu. Prav tako bi poprej tudi omenil Aškerčevo pesem Mejnik, ki govori o srečanju z dušo nedavno umrlega soseda.

Teja se je pri enaindvajsetih letih poročila in tako kot pač večina tamladih, katerih možje še imajo živeče matere, dobila taščo. Bila je drobna, prijazna gospa. Njun odnos je bil tistih enkrat na mesec, kolikor sta se videvali, povsem običajen. Nekih tesnejših čustvenih vezi med njima ni bilo nikoli. Zgodilo pa se je, da je Tejin mož tragično preminul ...

Prijateljico Ano sem poznala že iz otroštva, prijateljska vez z njo pa se je z leti še utrjevala. Veliko sva skupaj doživeli in si marsikaj zaupali. Mislila sem, da mi zaupa skoraj vse. A izkazalo se je, da sem se zmotila, saj sem ji jaz zaupala več. Ob enem od njenih obiskov sem še posebej začutila njeno tegobo in žalost, ki ji je ležala nekje na duši … Le zakaj se mi ni bila pripravljena izpovedati in si s tem olajšati dušo? Tega na žalost ne bom nikoli izvedela.

Pred nekaj leti sem se odločila silvestrovati v Bratislavi, na Slovaškem. Ker sem pred leti spoznala Slovakinjo iz Bratislave, sem se odločila, da ji po dolgem času spet pišem in ji sporočim moj prihod. Ker sva bili dobri kolegici, dolgo sva si pisali in tudi večkrat me je povabila v Bratislavo, sem bila prepričana, da mi bo kmalu odgovorila.

Ko sem bila še najstnica, je moja stara mama umrla zaradi raka. Čez približno dva tedna po smrti sem imela sanje, da sem prišla k njej in jo zagledala, kako stoji za vhodnimi vrati, v zeleni svetlobi stekla na vratih. Bila je tako lepa, urejena, z rjavimi navitimi lasmi, kot si jih je vedno barvala in urejala, ter čudovito obleko, kakršne si je šivala za življenja, saj je bila šivilja. Bila je videti stara okrog petinštirideset ali petdeset let. Na obrazu je imela blažen nasmešek in me je samo gledala.

V vaši cenjeni reviji Misteriji ste objavili nekaj mojih sanj in jih označili za »preroške«. Ene od teh sanj, ki ste mi jih objavili v avgustu 2015, so bile tudi o izginulem potniškem letalu MH370, ki je odletelo iz Kuala Lumpurja v Maleziji in je pogrešano že od leta 2014. O tem letalu se mi je po tem še trikrat sanjalo v letih 2016, 2017 in 2019. Do zdaj sem o tem molčala zaradi neprijetnega opozorila! Ker pa mi je težko zaradi potnikov in njihovih družin, sem se odločila po teh letih, da vam jih sporočim.

Moja babica je bila že v letih. Doma, pri moji mami je ležala bolna, ni mogla govoriti, ker jo je kap. Bila je v devetdesetem letu starosti. Takrat je bil moj sin star štirinajst let. Moja babica ga je imela izredno rada. Ker je ni mogel videti tako slabotne, je ni obiskoval.

Rodila sem se z jasnovidnimi in drugimi nadčutnimi zaznavami. Tako sem tudi smrti svojih najdražjih videla že prej, preden so se tudi res zgodile. Ko se je na pot v onstranstvo odpravljal moj zvest prijatelj iz otroštva, sem pol leta pred tem večkrat sanjala, da odhaja, jaz pa sem ga poskušala potegniti nazaj. Neuspešno. Od njega sem se morala posloviti, na njegovem pogrebu pa me je nenadoma prešinila misel, da se moja kalvarija v življenju šele začenja.

Kaj se zgodi, ko umremo? To je vprašanje, ki se ponavlja iz dneva v dan, iz stoletja v stoletje. Na zemlji še nekaj časa žalujemo za umrlim, potem pa, ko se naučimo živeti z izgubo, se ga vsakodnevno spominjamo.

Jaz sem sicer onkološka bolnica in sem se zdravila z imunoterapijo. Toda telo tega ni preneslo in sem zbolela za meningitisom. Zapadla sem v blodnje in se nisem zavedala ne sebe ne okolice. V bolnici so me uspavali; dejansko sem bila v umetni komu dvanajst dni.

Pozno decembrsko noč trkanje na vrata. Pogledam na uro. Zelo pozno je. Hitro zavržem misel o trkanju, saj je ura res zelo pozna. Najbrž je bil zimski veter, si rečem, ki zavija okoli hiše in požvižgava mrzle zimske melodije. …

Moja mama je bila še dekle, ko je spoznala zelo prijazne ljudi. Veliko časa je preživela na njihovi veliki kmetiji in jim pomagala delati na polju. Najprej je rodila mojo sestro, ki je tudi večino časa prebila pri njih. Čez šest let pa sem prišla na svet še jaz in kmalu zatem še moj brat. Ko sva z bratom malo zrasla, sva zmeraj mislila, da sta to najina dedek in babica. Tako sva ju tudi klicala. Pri njiju je bilo zelo lepo in zelo rada sva bila tam.

Prijateljica je bila doma iz vasi, ki je od neprevelikega slovenskega mesta oddaljena tri kilometre. Umrl ji je mož v Ljubljani in vprašali so jo, ali bo pokojnika prišla iskat ali bi ga upepelili? Potem ga je prinesla domov v žari. Pogreb je bil lep, 28. oktobra, godba je igrala, pevci so zapeli pesem Tišina, še govor je bil enega vodilnih iz podjetja, ker je bil prijateljičin mož preddelavec.

Kadar mi je hudo, se spomnim na otroštvo in na most. Zdaj vem, da mi je pomagal moj angel varuh in da nikoli nismo sami, da nekdo bedi nad nami.

Pred petnajstimi leti se je pripetila huda prometna nezgoda, v kateri sta na mestu umrla visokorasli tridesetletni moški, imenovala ga bom Pavel. Ob njem pa svetlolaso dvajsetletno dekle, recimo ji Barbara. Dva ali tri dni kasneje sem v svoji osvetljeni kopalnici prala perilo, vrata v zatemnjeni hodnik pa so bila odprta. Kar nenadoma jasno zagledam oba umrla in ju takoj prepoznam – Barbaro po svetlih laseh, Pavla pa po visoki postavi.

Le kaj so mi hotele povedati nenavadne sanje o pogrebu, ki sem jih imela?

Soprog pride domov: »Hitro se lepo obleci. Soseda sem srečal. Bil je črno-belo oblečen in me je nagovoril: ›Ja, kaj ne gresta k pogrebu? Iz naše vaške cerkve bo po bližnjici šel sprevod na farno pokopališče.‹ – ›Kdo je umrl?‹ – ›Ne vem, mudi se mi!‹«

Sodelavka me je nekoč vprašala, če poznam plod šmarne hrušice. Povedala sem ji, da sem že slišala zanjo, nisem pa vedela, kako izgleda in kakšnega okusa je. Naslednji dan mi je prinesla nekaj plodov. Z rahlim nezaupanjem sem poskusila prvega in takoj mi je bil všeč. Sladek okus teh majhnih temnih plodov mi je ugajal. Na spletu sem poiskala informacije o tej rastlini in izvedela, da ni le dobrega okusa, temveč ima tudi okrasno funkcijo. Spomladi razvaja z razkošnim belim cvetenjem, v jeseni pa se obarva v rdečkaste odtenke. Odločila sem se, da jo bom posadila doma.

Že od nekdaj, iz otroštva, so mi bile zanimive zgodbe o tujih bitjih, ki obiskujejo naš planet. A nikoli si nisem predstavljala, da bom tudi jaz ena izmed njih, ki bo deležna njihovega obiska, pravzaprav dveh. Kajti čeprav so mi te zgodbe zanimive, sem prizemljen človek, ki stoji trdno na svojih nogah in verjame tisto, kar je podkrepljeno z dokazi in znanostjo.

Moja stara mama Tončka je točno vedela, kdaj bo umrla. Imela je nenavadno duševno moč, znala je zdraviti. Pri njej so se vsak zimski večer zbirale vaške ženice in si pripovedovale najrazličnejše zgodbe in skrivnostne pravljice, od katerih me je bilo potem hudo strah.

To je zgodba iz preteklosti, ko sem bila na začetku moje duhovne poti. Brala sem veliko knjig z duhovno vsebino in o angelih, skratka vse s tega področja. Nekega dne sem dobila knjigo o angelih, ki me je zelo pritegnila. Opisuje srečanja z angeli, pomoč angelov v vsakdanjem življenju in sploh stvari, ki so mi bile še tuje, sem pa želela o njih spoznati malo več.

Slovesi, razhajanja – le kdo je, ki jih mara? A življenje vse prinaša v svojem toku. Ne oziraje se na karkoli ali kogarkoli. Tokratno moje nenavadno doživetje govori o slovesu tetinega moža …

Moja šestletna mama in njena sestra sta se vračali v polmraku od večernic. Nekaj korakov pred pokopališčem sta srečali soseda. Sicer vedno prijazen mož se je, ko sta ga pozdravili, obrnil stran in potegnil klobuk čez obraz. Obstali sta in začudeno gledali za njim.

Moja mama je bila korajžna in samostojna ženska. Zadnja štiri leta je imela težave s srcem in zelo občutljive noge, ki so jo pogosto bolele. Pri osemdesetih se je naveličala življenja, ki je bilo zanjo velikokrat nepravično in kruto …

Zemlja pospešeno dviguje vibracijo in vedno več je Luči na našem čudovitem planetu. In Luč z vsakim dnevom bolj osvetljuje vsakršno temo. Tudi tisočletno temo peščice ljudi, ki so spretno držali vse vajeti v svojih rokah. Vsadili so nam sisteme, kjer smo pozabili na to, kdo smo, in postali ujetniki strahu, nemoči, jeze, kjer smo bili izkoriščani, zlorabljeni.

Kmalu po vojski, tam okrog leta 1950, smo fantje, takrat stari okoli deset let, bili zelo razigrani …