V vaši cenjeni reviji Misteriji ste objavili nekaj mojih sanj in jih označili za »preroške«. Ene od teh sanj, ki ste mi jih objavili v avgustu 2015, so bile tudi o izginulem potniškem letalu MH370, ki je odletelo iz Kuala Lumpurja v Maleziji in je pogrešano že od leta 2014. O tem letalu se mi je po tem še trikrat sanjalo v letih 2016, 2017 in 2019. Do zdaj sem o tem molčala zaradi neprijetnega opozorila! Ker pa mi je težko zaradi potnikov in njihovih družin, sem se odločila po teh letih, da vam jih sporočim.

Moja babica je bila že v letih. Doma, pri moji mami je ležala bolna, ni mogla govoriti, ker jo je kap. Bila je v devetdesetem letu starosti. Takrat je bil moj sin star štirinajst let. Moja babica ga je imela izredno rada. Ker je ni mogel videti tako slabotne, je ni obiskoval.

Rodila sem se z jasnovidnimi in drugimi nadčutnimi zaznavami. Tako sem tudi smrti svojih najdražjih videla že prej, preden so se tudi res zgodile. Ko se je na pot v onstranstvo odpravljal moj zvest prijatelj iz otroštva, sem pol leta pred tem večkrat sanjala, da odhaja, jaz pa sem ga poskušala potegniti nazaj. Neuspešno. Od njega sem se morala posloviti, na njegovem pogrebu pa me je nenadoma prešinila misel, da se moja kalvarija v življenju šele začenja.

Kaj se zgodi, ko umremo? To je vprašanje, ki se ponavlja iz dneva v dan, iz stoletja v stoletje. Na zemlji še nekaj časa žalujemo za umrlim, potem pa, ko se naučimo živeti z izgubo, se ga vsakodnevno spominjamo.

Jaz sem sicer onkološka bolnica in sem se zdravila z imunoterapijo. Toda telo tega ni preneslo in sem zbolela za meningitisom. Zapadla sem v blodnje in se nisem zavedala ne sebe ne okolice. V bolnici so me uspavali; dejansko sem bila v umetni komu dvanajst dni.

Pozno decembrsko noč trkanje na vrata. Pogledam na uro. Zelo pozno je. Hitro zavržem misel o trkanju, saj je ura res zelo pozna. Najbrž je bil zimski veter, si rečem, ki zavija okoli hiše in požvižgava mrzle zimske melodije. …

Moja mama je bila še dekle, ko je spoznala zelo prijazne ljudi. Veliko časa je preživela na njihovi veliki kmetiji in jim pomagala delati na polju. Najprej je rodila mojo sestro, ki je tudi večino časa prebila pri njih. Čez šest let pa sem prišla na svet še jaz in kmalu zatem še moj brat. Ko sva z bratom malo zrasla, sva zmeraj mislila, da sta to najina dedek in babica. Tako sva ju tudi klicala. Pri njiju je bilo zelo lepo in zelo rada sva bila tam.

Prijateljica je bila doma iz vasi, ki je od neprevelikega slovenskega mesta oddaljena tri kilometre. Umrl ji je mož v Ljubljani in vprašali so jo, ali bo pokojnika prišla iskat ali bi ga upepelili? Potem ga je prinesla domov v žari. Pogreb je bil lep, 28. oktobra, godba je igrala, pevci so zapeli pesem Tišina, še govor je bil enega vodilnih iz podjetja, ker je bil prijateljičin mož preddelavec.

Kadar mi je hudo, se spomnim na otroštvo in na most. Zdaj vem, da mi je pomagal moj angel varuh in da nikoli nismo sami, da nekdo bedi nad nami.

Pred petnajstimi leti se je pripetila huda prometna nezgoda, v kateri sta na mestu umrla visokorasli tridesetletni moški, imenovala ga bom Pavel. Ob njem pa svetlolaso dvajsetletno dekle, recimo ji Barbara. Dva ali tri dni kasneje sem v svoji osvetljeni kopalnici prala perilo, vrata v zatemnjeni hodnik pa so bila odprta. Kar nenadoma jasno zagledam oba umrla in ju takoj prepoznam – Barbaro po svetlih laseh, Pavla pa po visoki postavi.

Le kaj so mi hotele povedati nenavadne sanje o pogrebu, ki sem jih imela?

Soprog pride domov: »Hitro se lepo obleci. Soseda sem srečal. Bil je črno-belo oblečen in me je nagovoril: ›Ja, kaj ne gresta k pogrebu? Iz naše vaške cerkve bo po bližnjici šel sprevod na farno pokopališče.‹ – ›Kdo je umrl?‹ – ›Ne vem, mudi se mi!‹«

Sodelavka me je nekoč vprašala, če poznam plod šmarne hrušice. Povedala sem ji, da sem že slišala zanjo, nisem pa vedela, kako izgleda in kakšnega okusa je. Naslednji dan mi je prinesla nekaj plodov. Z rahlim nezaupanjem sem poskusila prvega in takoj mi je bil všeč. Sladek okus teh majhnih temnih plodov mi je ugajal. Na spletu sem poiskala informacije o tej rastlini in izvedela, da ni le dobrega okusa, temveč ima tudi okrasno funkcijo. Spomladi razvaja z razkošnim belim cvetenjem, v jeseni pa se obarva v rdečkaste odtenke. Odločila sem se, da jo bom posadila doma.

Že od nekdaj, iz otroštva, so mi bile zanimive zgodbe o tujih bitjih, ki obiskujejo naš planet. A nikoli si nisem predstavljala, da bom tudi jaz ena izmed njih, ki bo deležna njihovega obiska, pravzaprav dveh. Kajti čeprav so mi te zgodbe zanimive, sem prizemljen človek, ki stoji trdno na svojih nogah in verjame tisto, kar je podkrepljeno z dokazi in znanostjo.

Moja stara mama Tončka je točno vedela, kdaj bo umrla. Imela je nenavadno duševno moč, znala je zdraviti. Pri njej so se vsak zimski večer zbirale vaške ženice in si pripovedovale najrazličnejše zgodbe in skrivnostne pravljice, od katerih me je bilo potem hudo strah.

To je zgodba iz preteklosti, ko sem bila na začetku moje duhovne poti. Brala sem veliko knjig z duhovno vsebino in o angelih, skratka vse s tega področja. Nekega dne sem dobila knjigo o angelih, ki me je zelo pritegnila. Opisuje srečanja z angeli, pomoč angelov v vsakdanjem življenju in sploh stvari, ki so mi bile še tuje, sem pa želela o njih spoznati malo več.

Slovesi, razhajanja – le kdo je, ki jih mara? A življenje vse prinaša v svojem toku. Ne oziraje se na karkoli ali kogarkoli. Tokratno moje nenavadno doživetje govori o slovesu tetinega moža …

Moja šestletna mama in njena sestra sta se vračali v polmraku od večernic. Nekaj korakov pred pokopališčem sta srečali soseda. Sicer vedno prijazen mož se je, ko sta ga pozdravili, obrnil stran in potegnil klobuk čez obraz. Obstali sta in začudeno gledali za njim.

Moja mama je bila korajžna in samostojna ženska. Zadnja štiri leta je imela težave s srcem in zelo občutljive noge, ki so jo pogosto bolele. Pri osemdesetih se je naveličala življenja, ki je bilo zanjo velikokrat nepravično in kruto …

Zemlja pospešeno dviguje vibracijo in vedno več je Luči na našem čudovitem planetu. In Luč z vsakim dnevom bolj osvetljuje vsakršno temo. Tudi tisočletno temo peščice ljudi, ki so spretno držali vse vajeti v svojih rokah. Vsadili so nam sisteme, kjer smo pozabili na to, kdo smo, in postali ujetniki strahu, nemoči, jeze, kjer smo bili izkoriščani, zlorabljeni.

Kmalu po vojski, tam okrog leta 1950, smo fantje, takrat stari okoli deset let, bili zelo razigrani …