Prst in kapnica v Sinji Gorici, Vrhniki in Blatni Brezovici ni genotoksična. Nasprotno pa ima visoko raven genotoksičnosti reka Ljubljanica pri Sinji gorici. To so rezultati raziskav biologa mag. Petra Firbasa iz zasebnega laboratorija za aplikativno citogenetiko iz Domžal, ki jih je izvedel s čebulnim (Allium) testom, da bi ugotovil posledice obsežnega požara 15. maja v vrhniški tovarni Kemis. V njej je gorelo skoraj tisoč ton nevarnih odpadkov.
Mag. Petra Firbasa so poklicali ljudje z Vrhnike, Sinje Gorice in Blatne Brezovice po priporočilu mikrobiologa dr. Gorazda Pretnarja z Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano. Čebulni test pokaže celoten vpliv vseh snovi v vodi ali prsti na žive organizme. Pokaže, ali je voda primerna za pitje in življenje oziroma ali je zemlja primerna za pridelavo hrane za ljudi in živali.
Kdaj in kje ste vzeli vzorce?
Vzorčil sem 6., 10. in 26. junija. Moji vzorci so bili vrtna zemljina-prst z vrta v Blatni Brezovici, dve kapnici iz Blatne Brezovice, poljska zemljina-prst iz ekološke predelave iz Blatne Brezovice (Zalaze), reka Ljubljanica pri Sinji Gorici pri Ribiškem domu, dve vrtni zemljini-prsti iz Vrhnike ter vrtna zemljina-prst iz Sinje Gorice. Negativna kontrola je bila filtrirana vodovodna voda z reverzno osmozo, pozitivna kontrola pa metan metil sulfamid. Vzorčil sem tam, kjer so hoteli naročniki raziskave, kjer je bilo zanje najbolj ključno.
Pričakovali bi, da bo prst zastrupljena, pa ni. Zakaj?
To pomeni, da so strupene snovi v požaru zgorele ali razpadle v nestrupene produkte. Ker je bilo to veliko kurišče, je šlo to lahko tudi več kilometrov v zrak. Pri gorenju seveda lahko nastanejo nove strupene snovi, denimo dioksini, vendar lahko tudi ti pri visokih temperaturah zgorijo, razpadejo.
Povsem drugo sliko pa kaže površinska voda. Mimo Kemisa teče potok Tojnica, ki se izliva v Ljubljanico. Raziskava genotoksičnosti reke Ljubljanice pri Ribiškem domu v Sinji gorici pa je pokazala kritično stopnjo genotoksičnosti.
Če primerjamo, prst je imela recimo raven genotoksičnosti od 2,5 do 5 odstotnih točk, Ljubljanica pa kar 17,5 odstotnih točk. Vzel sem vzorec tekoče vode, sediment Ljubljanice pa ima lahko še večjo stopnjo genotoksičnosti; ni nujno, da samo zaradi nesreče v Kemisu, ker se tam te snovi kopičijo.
Ste že kdaj prej merili Ljubljanico?
Ja, zanimivo je, da imam rezultate čebulnih testov reke Ljubljanice od leta 2001 do 2008. Meritve kažejo, da se je z leti raven genotoksičnosti reke stalno zniževala, in sicer z 23,68 odstotnih točk na 5. Zdaj po Kemisu je spet naraslo na 17,5, kar pomeni, da se točno vidi, kje je bil izvor onesnaženja.
Kaj to pomeni za reko?
Da se ni zdravo kopati v njej, kar velja tudi za pse in sploh vse živali. Za ribe pa sem dogovorjen z ribiči, da bomo na reki naredili tudi izlov rib in opravili mikronukleus test. To je tudi genotoksični test, vendar ima druge biomarkerje. Ribam se vzame manj kot kapljica krvi in naredi krvna slika; naredim mikroskopski preparat in opazujem poškodbe na krvnih celicah – eritrocitih.
Kako so rezultate sprejeli ljudje, ki živijo v okolici Kemisa?
V dvorani v Blatni Brezovici, kjer sem predstavil rezultate, se je zbralo več kot sto ljudi. Z zanimanjem so spraševali in na koncu je mož, ki je to organiziral, dejal, da državnim oblastem ne verjamejo, meni pa verjamejo. In da sem jih pomiril. Tudi sam sem na začetku pričakoval, da bo stopnja genotoksičnosti večja in nisem pričakoval takih izidov.
Avtor: Anja Drašler
