Avtor: Vladislav Stres

»V vsakem Človeku je biser in v središču bisera njegov prerok.«

Naš osnovni problem je najti poštene. In vsak dozorel človek je pošten. Torej je problem današnje dobe šibka osebna dozorelost številnih. Čas pa nas sili v hitro osebno dozorevanje, saj nas dogajanje potiska v razpad.

V Bibliji Stare zaveze glede uničenja nekdanjega reda in bivanja v miru beremo:

Gospod je rekel Abrahamu: »Če najdem v Sódomi petdeset pravičnih med meščani, bom prizanesel vsemu kraju zaradi njih … Ne bom jih uničil zaradi desetih.« (1 Mz 18)

Abraham je bil torej enajsti, podobno je tudi Jezus imel deset apostolov in sam je bil presežno – enajsti. V stari zavezi »Bog« prizanese Abrahamu/Lotu, v Novi zavezi pa ne prizanaša nikomur več. Najprej uniči Raj, nato pa še svečenike, ki ga želijo zopet vzpostaviti.

Naš osnovni problem je najti poštene. In vsak dozorel človek je pošten. Torej je problem današnje dobe šibka osebna dozorelost številnih. Čas pa nas sili v hitro osebno dozorevanje, saj nas dogajanje potiska v razpad.

Samo osrediščen človek bo zmogel prenesti vsa bremena, se izogniti številnim pastem in spletkam sodobnega časa. Lahko se razbremenimo tako, da se zatečemo v to ali ono religijo, občudovanje tega ali onega nogometaša, političnega vodje desnice, levice, zdravilca … To pa na daljši rok ne bo veliko pomagalo, edino zdravilo sodobnih osebnostnih stisk je, da se zatečemo k samim sebi. V nas samih počivajo številni potenciali.

Naše poslanstvo je, da koščku Boga, čisti ljubezni v samem sebi omogočimo razvoj.

POJEM JAZA IN NOTRANJEGA PREROKA

Središče lastnega jaza je skrivnost, ki ne bo nikoli povsem pojasnjena Zato predlagam, bodite prijazno potrpežljivi tudi do spodnje povedi o tej, še eni, večni temi. Zapisano lahko berete kot pesniško fantazijsko čtivo. Vsekakor pa bo najmanj zanimivo.

V vsakem Človeku je košček BOGA, košček sveta izvorne ljubezni absolutnega. V vsakem Človeku je košček najčistejše oblike ljubezni, ki jo lahko imenujemo UM kot središče Duše oziroma JAZa, sebstva, lastne povprečne zavesti … Naše poslanstvo je, da koščku Boga, čisti ljubezni v samem sebi omogočimo razvoj. Vsak izmed teh koščkov teži k dopolnitvi na višjo raven, saj prek tega uresničuje svojo osnovno težnjo – prvotne enosti. Težnjo lahko imenujemo ljubezen, fizikalno pa temu pojavu rečemo razpršena gravitacija. Koščki izvirne ljubezni so pomešani v praktično neskončno nepregledni meglici raznolikih interesov, hotenj in so v tej »juhi kakofonije« več ali manj izgubljeni. Če pa se najdejo absolutno skladni kvarki, se med seboj dopolnijo in temu veličastnemu, redkemu dogodku je namenjeno vse ostalo bivanje. Ko se kak tak čudež zgodi, smo tudi mi bližje lastni rešitvi v dopolnitev.

Tudi najgloblji cilj človeka je najti absolutno ljubezen, glej tudi simbol enakokraki križ. Tudi ljudje dejansko živimo v makrosvetu številnih interesov ter raznolikih hotenj, zato smo si uredili bivanje v leporečju o tej večni, tudi človeški temi, imenovani ljubezen. Ko odmaknemo leporečje in obenem tudi slepoto lastnega srca, je dejanske ljubezni zelo malo in operacija skoraj nemogoče. Zaradi zahtevnosti absolutne ljubezni se moramo zadovoljiti z njenimi nadomestki. Življenje zapolnimo z bolj ali manj dodelanimi delnimi nadomestki – sladkarijami in lažmi. »Ogenj preizkusov« večino tega sprenevedanja skuri, »ogenj sovraštva« pa razkrinka.

Ločiti moramo med bogom Ljudi in Bogom sveta, ki je svet sam. Položaj Boga ljudi dobi vsak s pomembno večjo »težo duha«, kot ga ima civilizacija ljudi v obliki nadjaza ljudi. Tudi Sonce našega osončja je v primerjavi s Človekom neke vrste Bog, pa tudi Zemlja sama in Sonce komunicira z drugimi sonci … Tu je govor o BOGU SVETA, ki je razpršen med osnovne delce mikrokozmosa.

Bog postane razumljiv samo, če se pogovorimo o mikrokozmosu najčistejših oblik ljubezni, ki ga sestavljajo v enost. In ko se ti osnovni delci najdejo kot »materija« in »antimaterija«, se zlepijo v višji generacijski nivo in dvignejo sebi lastno samostojno stopnjo čiste zavesti. Menim, da je pojem antimaterije ponesrečen, saj ne obstaja, ima pa na videz anihilacijske posledice dopolnjujoča materija, o kateri je tu govor. Težnjo po dopolnitvi najosnovnejših delcev, kar se izraža tudi v delovanju vsega, kar obstaja, razumemo, če si vesolje predstavljamo kot vazo, razbito na nepregledno število osnovnih delcev, ki se še naprej drobi. Gonilo vseh procesov je na eni strani absolutni vakuum, ki drobljenje nadaljuje, in na drugi strani gravitacija, ki deluje kot protisila vakuumu in išče možnosti ponovnega lepljenja v prvotno enost – KRISTUSA.

PROBLEM KOMUNIKACIJE S SREDIŠČEM

Kako do Uma, do središča lastnega JAZA / Duše, če pa je neskončno droben in spada med tako imenovano temno energijo, je torej neulovljiv …? Komunikacija med nami s samim seboj večinoma poteka na podlagi klišejev, saj si tako poenostavimo zapletenost sveta in obenem postanemo učinkovitejši. A to nas pri zahtevnejših temah oddaljuje od bistva. Polni napuha, predsodkov filozofske lenosti, poslanstva samouresničevanja lastne absolutne ljubezni ne moremo dobro uresničevati. Povezujemo se drug z drugim v taka in drugačna prijateljstva, zveze, skupnosti in smo kot del nekakšnih klastrov mionov, ki v času hitro razpadejo, pa jih sproti nadomeščamo in delamo druge povezave. Če želimo ustvariti trdnejše povezave, ne smemo delati rezanih podob – klišejev, ki so sicer nujen del miselnih procesov, toda le kot tehnično pomagalo. Inspirativno se moramo dvigniti nad znano. Do globljega spoznanja ljubezni pridemo, če pri tem damo na prvo mesto intuicijo, ki pa je prostor delovanja Uma. Racio je torej potreben, ampak le kot podpora razsvetljenemu UMu.

Posledica tega zavedanja so močne neustrašne osebnosti, ki niso podredljive, ki jih magi, cerkve, ideologije … ne morejo programirati v fatalizem.

POSTOPEK SPOZNAVANJA LASTNEGA JAZA

Poglobimo se v lastni JAZ, v lastno BIT. Tako stopimo iz svoje materialistične omejenosti v svet energij: spopadanja, nevednosti, znanja, prevar, pa tudi poštenja, lepote, izkrivljenosti … Ko se znajdemo vsaj deloma v energijskem svetu, spoznamo, da je stvarstvo mnogo bolj večsmerno povezano in mnogo večje, kot smo na podlagi podatkov mislili pred tem.

Krščanski predniki so še poznali pomen potopitve v samega sebe, kar lahko vidite v simbolu Koptov (kasneje so podoben simbol »križa« naredili Kelti), ki ga najdemo v Cerkvi Tod, Luksor, Egipt. (Vir: http://traveltuesdays.blogspot.com/2011/05/tod-temple-preciousness-is-in-details.html)

Smo v dobi velikih sprememb. Do tega spoznanja je ob izdihu leta 2020 prišlo že veliko duhovnih ljudi. Praktično vsi. Tako je vse pripravljeno za širše prebujanje iz tisočletnega spanca. To velja za večino ljudi, ki smo/so pred kratkim verjeli v to ali ono religijo, knjigo, osebo. V KAOSU INFORMACIJ se prej ali slej naslonimo na lastno presojo-uvid.

Toda tudi spoznavanje lastnega JAZA ni enostavno. JAZ preberimo fonološko kot IAZ, s tem se izognemo sodobnejši pretvorbi I v J. ĴAZ: Î-A-Z = svetloba (I) v prostoru (A) strele (Z ali ϟ).

JAZ je duhovni del človeka, ki telo zavestno vodi in mu pomaga v delovanju. Prek njega lahko prepoznavamo nevidni del sveta. Dozorel IAZ je ognjena ptica – Feniks.

Postopek spoznavanja lastnega jaza lahko izvajamo samo v okoliščinah miru, predvsem notranjega. Da pridemo bliže notranji izvirni luči zavesti, da pridemo bližje umu, notranjemu preroku, se moramo namreč »potopiti« globoko v svojo zavest.

Spomnite se padanja kamenčka v vodo, kako ob stiku z gladino naredi koncentrične kroge in nato pada v globino. Tudi mi moramo narediti podobno, da pridemo do svojega bistva, ob tem odmetujemo znano, predsodke, »rezane podobe«, saj lahko samo tako padamo sami vase proti osi – UMu v lastni DUŠI/zavesti. Do uma, do »očesa Feniksa«, nikoli povsem ne pridemo, toda lahko pridemo v bližino tega preroka, ki je v nas samih. Takoj ko to dosežemo, se hkrati zgodi odboj k zavestnemu prepoznavanju UMa okoli nas – kako je izjemen, različno dozorel, nikoli povsem doumljiv. In takrat dojamemo polnost sveta izjemne raznolikosti s številnimi lepotami, ki jih skriva v sebi.

ZAKLJUČEK

Tovrstni pogled na mesto posameznika in Boga, ki ga v bistvu sestavljajo bolj in manj umni umi, zahteva, da se najprej ozremo vase in stopimo na pot iskanja svoje vloge v svetu, saj je vsakdo poseben, enkraten in vsakdo ima svojo pot in poslanstvo. Vsakdo razpolaga z vrhunskim Umom, ki je kot nesmrtno »oko Feniksa«, temelj trajnih reinkarnacijskih procesov. Posledica tega zavedanja so močne neustrašne osebnosti, ki niso podredljive, ki jih magi, cerkve, ideologije … ne morejo programirati v fatalizem. Takšni ne častijo diktatorjev, poudarjani sta soodgovornost in zahteva po nedotakljivosti identitete posameznika. V današnji dobi spodbujanega kaosa, številnih ljudi »ovac«, ki nočejo razmišljati z lastno glavo, ter vse pogostejše nemoči vseprisotnega zombizma, je tovrstno poudarjanje svetosti sveta izjemno pomembno. Vsak ima torej osnovno pravico in nalogo samoprogramiranja, saj samo tako lahko razvija svojo identiteto. Toda tudi tu je past, če nismo dovolj blizu lastnemu umu – nepoglobljeni zapadamo pod vpliv samoljubja, površnosti delnih resnic in taki pozabljamo na dimenzije modrosti.

Knjiga: Vrč Vače (situla) in predrimska kultura na naših tleh