»Vedno sem verjela, da zmorem vse izzive premagati sama. To se mi je vseskozi potrjevalo na življenjski poti, ko sem se spoprijemala z raznovrstnimi izzivi, tako na poslovnem področju kot zasebno, morda pri zadnjem še bolj. Dolgo me nič ni ustavilo, a nekega dne ni šlo več – ustavilo me je telo. Dejansko sem bila izmučena in izčrpana. Večkrat sem tudi tako na glas razmišljala, da se počutim tako utrujeno kot starejša gospa v osemdesetih letih, za katero je že dolga življenjska pot,« pravi Romana Čolić, nekdanja vrhunska športnica, rokometašica, danes pa je magistrica zakonskih in družinskih študij ter zakonska in družinska psihoterapevtka, ki je tudi sama doživela izgorelost.
Kaj kmalu sem ugotovila, da je izgorelost moja učiteljica, da je bila ta izkušnja darilo življenja.
Nedavno je izdala tudi knjigo oziroma priročnik, s katerim si lahko pomagajo izgoreli in drugi: Izstopi iz izgorelosti in zaživi sebe – odkrij pot k sebi in obnovi svojo življenjsko energijo.
Izgorelost ste sprva tudi vi dojemali kot poraz, a vam je pomenila tudi preobrat v življenju?
Izgorelost je bila zame tudi pot nazaj k sebi. Vse bolj sem znala prisluhniti svojemu notranjemu glasu, ki mi je govoril: »Poslušaj svojo intuicijo, sledi sebi, poišči ravnovesje, saj je najbolj pomembno, da živiš in uresničiš sebe, svojo resnico.«
Zaradi izgorelosti sem bila »primorana« nameniti veliko časa in energije razmišljanju o lastnih vrednotah in ciljih. Skozi proces okrevanja, ki je zahteval nepopustljivo vztrajnost, sem ozavestila nekatera prepričanja, ki mi niso več služila, na primer »redno delovno razmerje mi daje varnost«. Na podlagi tega procesa in pridobljenih spoznanj sem se odločila dati odpoved v službi, se popolnoma posvetiti sebi in svojemu delu ter uresničiti svoje dolgoletne sanje.
Ker ste sami doživeli izgorelost, lahko zdaj kot psihoterapevtka bržkone učinkoviteje pomagate drugim, ki so izgoreli. Kdo vse lahko pride k vam na psihoterapijo in kdaj?
Ko človek prepozna znake, da nekaj ni v redu, da kljub delu na sebi, branju knjig in podobno vidi, da se situacija v življenju ne spreminja, da občuti ogromen stres. Stres je lahko zaradi službenega okolja, težav v partnerskem odnosu, prevar, izzivov z vzgojo. Veliko delam z mladostniki in športniki.
Zaradi pritiska pričakovanj, tudi lastnih do samih sebe, je tudi v športu ogromno izgorelosti, o kateri se premalo govori.
Oblikovali ste tudi spletni terapevtski program »Izstopi iz izgorelosti in zaživi sebe!«. Kako poteka?
Trimesečni program zajema pet ključnih stebrov, ki so se v praksi pokazali za najbolj učinkovite. Zelo ga priporočam tistim, ki se spopadajo z izgorelostjo, ker je v programu veliko vaj, ki jih posameznik lahko dela v svojem tempu. Vsebuje pa tudi šest individualnih spletnih srečanj z menoj, da lahko sproti predelamo še ostale stvari. Vem, kako pomembna je podpora – zato so odzivi tistih, ki so šli skozi program, zelo dobri. V programu je hkrati več ljudi, ker so podpora drug drugemu. Vključuje še slikanje in analizo energijskega stanja telesa, energijske zaloge telesa, stopnjo stresa, pregled psihofizičnega stanja.
Se vas ljudje spomnijo kot vrhunske športnice, rokometašice, ki je Slovenijo zastopala tudi na olimpijskih igrah?
O tem dolgo nisem govorila, ker je bil zame zaključek športne kariere travma. Šele zdaj z izidom knjige sem začela o tem javno govoriti. Zaradi tega lahko nekatere stvari bolje razumem, ne le strokovno, temveč tudi iz prakse.
Danes otroke že v vrtcu »novačijo« za šport in otroci takoj padejo v tekmovalni šport. Mnogim se to ne zdi normalno. Pa vam?
Ne, to ni normalno. Tudi jaz v praksi dobivam vprašanja staršev, ali kje obstaja normalna rekreativna vadba za otroke in mladostnike. Žal načeloma rekreativne vadbe – vodene, redne, z neko disciplino, ampak brez pritiska pričakovanj, rezultatov – ni več. Šport je odlična stvar, ampak hitro pridemo na tisto mejo, ko gremo preko sebe, ko so pričakovanja tako visoka, potem že lastna do samih sebe, da gremo čez marsikatero bolečino, ampak naše telo pa temu ne zmore vedno slediti. In potem plačamo davek. In zaradi tega je tudi v športu ogromno izgorelosti, o kateri se premalo govori.
IZGORELOST NI PORAZ
Romana Čolić tako opisuje svojo izgorelost in pot iz nje:»Zaradi izgorelosti sem se prvič zoperstavila pritisku okolice ter začela poslušati svoje notranje občutke in jim slediti. Naredila sem inventuro svojega načina življenja in se iskreno poglobila v svoj notranji svet, da bi si odgovorila na eksistencialna vprašanja, kot so: Kaj počnem, kar si želim? Kaj me v življenju podpira in kaj ne? Kaj moram spremeniti, da dosežem, kar si želim?
Izgorelost sem sprva doživela kot poraz in prežemati so me začeli občutki, da nisem dovolj dobra, sposobna in podobno. Vendar sem kaj kmalu ugotovila, da je izgorelost moja učiteljica. Rada rečem, da je bila ta izkušnja darilo življenja, kajti spoznala sem naslednje:
- Dobro je biti prijazen do drugih, ampak v prvi vrsti moraš biti prijazna in sočutna do sebe.
- Lahko si vzamem pavzo, grem na dopust in se preprosto odklopim od vseh drugih obveznosti.
- Nujno je delati na sebi v smislu samospoznavanja, kar pomeni zdraviti tudi tiste temne kotičke, ki jih leta in leta odrivaš stran in si jih ne želiš priznati.
- NE je legitimna beseda, ki jo moram večkrat uporabiti.
- Pravico imam povedati svoje mnenje, seveda na spoštljiv način.
- Pomembno je, kam vlagam svojo energijo in kje imam svoj fokus; ključno je poznati sebe in slediti sebi.
- Takšna, kot sem, sem dovolj dobra.«
Tatjana Svete
Razširjen članek si lahko preberete v reviji Misteriji, št. 365 (december 2023)
