rutinsko delo

Že nekaj časa čutim, da me služba in delo, ki ga opravljam, ne izpolnjujeta več, vendar imam strah pustiti službo, narediti nov korak in ostati brez prihodkov, čeprav sem finančno preskrbljena. Kaj storiti in kdaj?

Nezadovoljstvo, ki ga doživljaš na delovnem mestu, te spremlja tudi v prostem času, kar pomeni, da ne deluješ v skladu s svojim notranjimi potrebami, ki pa niso še toliko izražene, da bi se jih jasno zavedala. Prav zaradi te neozaveščenosti še vedno vztrajaš na tem delovnem mestu, čeprav že kar nekaj časa jasno čutiš, da ti ne nudi tega, kar bi te resnično izpolnjevalo. Že od vsega začetka je bilo temu tako, a takrat si se tolažila z upanjem in vero v to, da se boš delu privadila in ga postopoma tudi vzljubila, kar bo posledično zadovoljevalo tvojo potrebo. Do tega pa ni prišlo in zato danes iščeš izhod iz položaja, v katerega si se v svoji nevednosti in deloma tudi lahkomiselnosti znašla po svoji odločitvi.

Ne krivi drugih, češ da so pripomogli k temu, kar danes doživljaš. Ako bi tedaj resnično vedela, kaj v resnici hočeš, bi se oklenila svojega hotenja in odločno zavrnila vsak zunanji vpliv in to ne glede na to, da bi s tem morda tudi koga razočarala. Človek, ki ve, kaj resnično hoče, prisluhne drugim, a ne sprejema odločitev v skladu z njihovimi zamislimi, kaj je zanj najboljše. Najboljše je vedno samo to, kar mu sporoča govorica srca, potem ko popolnoma izklopi govorico glave-uma. Um se oklepa vzorcev, medtem ko se srce opira na vedenje duše, ki poskuša povesti človeka skozi življenje mimo vzorcev. S preseganjem vzorcev se osvobaja in s tem širi zavest. Ozaveščanje pa je poslanstvo, je namen vsake inkarnacije. Ozaveščanje je naloga, ki naj bi jo uspešno opravila. Lahko jo boš, ako boš začela uspešnejše poslušati in sodelovati s svojimi občutki, ki ti jasno oziroma z nezadovoljstvom nakazujejo, da delo, ki ga opravljaš, ni tvoja prava naloga.

Lahko vztrajaš v tej službi, a s tem boš zamudila priložnost-izziv življenja, ki ga je pripravilo zate. Kaj ti je pripravilo, pa seveda ne veš in zato še vedno vztrajaš pri tem delu. Posveti se svojim občutkom, prisluhni njihovi govorici in poskušaj ugotoviti oziroma spoznati, kateri občutki bi te resnično osrečevali in katero delo bi v tebi konstantno budilo prijetne občutke, ki bi ti omogočali doživljati občutek, da je delo postalo v resnici zabava. Ko boš z delom pri sebi pregnala strahove in se predala z zaupanjem življenju, boš zaznala, katero delo bi bilo zate najustreznejše.

Dokler ne boš prišla do tega spoznanja, se zaman sprašuješ »Kaj storiti in kdaj?« Prebiti se je treba do jasnega spoznanja, kaj v resnici hočeš delati oziroma katera izmed vseh je tvoja resnična srčna želja. Do nje boš našla pot preko sebe oziroma s poglobljenim poznavanjem sebe. Ta pot pa ni vedno lahka in včasih lahko naleti človek na težave, ki pa so tu zato, da se z zazreševanjem le-teh dozori in si tako odpre vrata, skozi katera uspešno vstopi pred obličje cilja. Cilj je vedno rezultat prehojene poti. Ker pa na poti zori, bi lahko rekli, da je pot pomembnejša od cilja. Spoznaj sebe! Srečno!

S spoštovanjem, Marija