Sin se, tako kot mnogi otroci danes, preveč časa posveča računalniškim igricam. Kako bi mu na duhovni ravni lahko še bolj spodbudila zanimanje za resnično življenje?

S posvečanjem računalniškim igricam ni nič narobe, če to posvečanje ne odžira prostega časa, ki je namenjen spoznavanju vsakdanjega življenja. Igricam naj bi vsakdo posvetil samo toliko časa, kot je potrebno za sprostitev iz napetosti, ki izhaja iz vsakdanjega življenja. Vsakršno napetost je potrebno sprostiti, da se v človeku ne nalagajo stvari, ki ga bodo pozneje obremenjevale in s tem ovirale na življenjski poti. Vsakdo naj bi se sproščal na način, ki je zanj najbolj ustrezen. Kateri način je najprimernejši, mora vsakdo ugotoviti sam in ga nato z radostjo v srcu, ki mu ga sproščanje ponudi, ustrezno uporabiti. Dogaja se, da je čas sproščanja včasih daljši, včasih pa krajši, kar je odvisno od stopnje napetosti, ki se je v njem oblikovala med razreševanjem vsakdanjih nalog. Te ne terjajo vsak dan od človeka istega napora. Dober opazovalec kmalu lahko ugotovi, kako ga slične naloge enkrat bolj izčrpajo, drugič pa manj. Z ustreznim sproščanjem naj bi nadoknadil moči, ki jih je potrošil.

Otrok težko sam odmeri, koliko časa se lahko sprošča in zato lahko kmalu prestopi mejo sproščanja, kar ga povede v nadaljnjo napetost. Če poteka sproščanje prek ustrezne mere, lahko izzove napetost, ki se izrazi tudi v obliki agresije. Agresija pa nikoli ne povede človeka do prej predvidenih rezultatov.

V razne oblike sproščanja naj bi otroke uvajali starši. Budno naj spremljajo, kako se otrok odziva na to dejavnost, in ko ugotovijo, da začenja sproščanje nakazovati znake napetosti, preprosto zamenjajo dejavnost. Ta zamenjava pa naj poteka rahločutno in v obliki igre tako, da bo otrok sprejel spremembo z jasnim občutkom, da si jo je sam izbral. Starši naj ga pri tej izbiri pohvalijo z besedami, ki bodo v njem budile občutek, da je modro ravnal. Spodbujajo naj ga, da se bo veselil spremembe in prešel v delo, ki ne zahteva prisotnosti staršev. To bo potrdilo, da je res modro ravnal.

Da se bo otrok začel zanimati za resnično življenje, je potrebno postopno razkrivanje skrivnosti življenja. Narava nudi nešteto možnosti, ki pritegnejo otrokovo vedoželjnost in mu s tem pomagajo nasititi lakoto po realnem stanju v naravi oziroma zakonitostih, ki tu vladajo. V naravi ni slučajnosti in to spoznanje lahko prenese človek v lastno življenje, ki je prav tako del naravnega dogajanja. Povedi otroka v naravo in mu pomagaj, da spozna njeno govorico, da se iz nje uči. Narava obudi v vsakem človeku zanimanje, ki mu najbolj ustreza. Srečno!