Z možem že precej časa podpirava in finančno pomagava najini vnukinji pri njenih odločitvah in hobiju (jahanje konja). To je hčerka najinega pokojnega sina in je stara 19 let. Letos jeseni bi se rada preselila k nama v najino hišo, ker se doma ne počuti najbolje. Želiva vedeti, ali je prav, kar počneva? Hvala za odgovor.
Zaskrbljena babica
Prav je, da tako vestno skrbita za svojo vnukinjo, saj to mlado bitje vsekakor potrebuje širšo podporo v tem tako občutljivem obdobju svojega življenja, ki ga je izguba očeta naredila še bolj ranljivega. Vsako obdobje odraščanja potrebuje krepko podporo in to še zlasti, ko je otrok izpostavljen trdim preizkušnjam, ki terjajo od njega, da prej dozori oziroma spozna, kako težke so lahko življenjske preizkušnje. Te se ne zgodijo slučajno in tudi ne z namenom, da bi zagrenile najobčutljivejše obdobje človekovega življenja. Kljub svoji neizprosnosti so tovrstne preizkušnje priprava na človekovo poznejše življenje in zato bi jim lahko rekli tudi darilo, ker ga pripravijo na odgovornejše sprejemanje odločitev ob vsakem življenjskem izzivu. Odgovornejša odločitev pa ga nagradi z materialno in prav tako tudi duhovno dobrino, ki mu omogoči, da modro usmerja svoje življenjske korake in s tem uresničuje namen inkarnacije.
Vsi, ki s pretirano skrbjo pomagajo olajšati odraščajočemu bitju ta težka obdobja, mu lahko z najboljšo namero več škodijo kot pa koristijo. Pretirana zaskrbljenost ne izhaja iz ljubezni, temveč iz strahu. In tam, kjer vlada strah – zaskrbljenost, lahko pride do nepotrebnega popuščanja in s tem razvajanja, ki ovira odraščajoče bitje pri tem, da bi lahko spoznalo svojo notranjo moč in s tem zaupanje vase, da se bo zmoglo soočati z življenjskim izzivom ter ga uspešno razrešiti. Naloga odraslih je, da omogočajo otroku, da se postavi zase tudi v tako zahtevnih situacijah ter se istočasno tudi nauči, da mora v čem včasih tudi popustiti v svojih zahtevah – pričakovanjih. To ne pomeni, da je bil s tem poražen. Lahko bi rekli, da je s popuščanjem postal zmagovalec, ker je omogočil življenju, da mu je ponudilo nekaj novega, kar je v popolnem skladju z njegovimi življenjskimi potrebami oziroma poslanstvom.
Bodita pozorna na to, kje z vztrajnostjo in uspehom vnukinja dosega vidne rezultate, ki njo resnično osrečujejo, čeprav se ostali ne strinjajo z njenimi izbirami. Ako izbira ni muha enodnevnica, jo pri tem podpirajta. Njena delavnost in tiha sreča bosta očitna pokazatelja, da ravna v skladu s svojim bistvom, ki ve, kaj je njena življenjska naloga. Pri tem naj bo samosvoja in naj s tem izkazuje ljubezen do sebe, kajti samo tako bo to vsemogočo silo lahko darovala tudi drugim. Podpirajta jo še naprej in pri tem ji pomagajta samo v tistih primerih, ko v srcu in ne v glavi začutita, da jo s podpiranjem ne razvajata, temveč krepita njeno zorenje. Srečno!
