Zakaj imava s sinom tako slab odnos, že od malega se mi umika in ne želi stikov z mamo/mano?
Draga mamica, tvoj sin je svojevrsten otrok, kar sama ugotavljaš že od njegovega rojstva dalje in že prej oziroma v času nosečnosti si zaznavala-čutila, da bo ta otrok drugačen kot drugi. To drugačnost pa si si predstavljala v drugačni obliki, kot jo sedaj ugotavljaš, doživljaš.
Sin je bitje luči, kot so vsa človeška bitja, in tega se na svojevrsten način tudi zaveda. Zaveda se te lučke v sebi in jo bolj ali manj zavestno čuva zase, je ne razkazuje, da je ne bi drugi, ki se tega ne zavedajo, na kakršen koli način oskrunili. Pristnejši odnos vzpostavlja samo z redkimi posamezniki, ob katerih se počuti varno zato, ker sluti oziroma preprosto ve, da tudi oni s svojo lučko vibrirajo tako kot on. Ob njih se preprosto čuti notranje varen in si upa živeti-delovati v skladu z ljubečo lučko svojega srca. Z ljudmi pa, ki živijo bolj v skladu z glavo kot pa s srcem, ohranja razdaljo, ostaja hladen, a nikakor ne zlonameren, ker to ni v skladu z njegovo bitjo.
Vse to živi, čuti, da je drugačen, a ne doumeva povsem te svoje drugačnosti, ki mu prinaša tudi določene prepreke, ki mu ne omogočajo, da bi živel bolj sproščeno, kar pa si srčno želi. To svojo željo je večkrat poskušal uresničiti, vendar mu ni uspelo. Vedno se je pri prvih korakih kaj zalomilo, kar ga je pognalo v odmik od predhodno načrtovanega poskusa. To ga je tudi prepričevalo, da pač ni sposoben živeti kot drugi, oziroma da ni dolžan živeti v skladu s pričakovanju drugih. In tako obstaja bolj ali manj zvest sebi, kar pomeni, da živi v skladu s seboj, s svojo notranjo lučko. Zaveda se, da to marsikoga moti, a ni pripravljen odpovedati se sebi samo zato, da bi potešil potrebe drugih. Ve, da vsakdo lahko poteši samo lastne potrebe na način, da obstaja zvest sebi.
Živi dokaj urejeno oziroma zadovoljno življenje, česar pa običajno ne razkazuje, ker ve, da je razkazovanje v resnici pokazatelj neurejenega življenja. Skrajni čas je že, da se prenehaš obremenjevati s tem vprašanjem. Zavestno usmeri svoje misli v to, da se ne boš več obremenjevala s tovrstnim razmišljanjem. Osvobodi ga! Osvobojen tega miselnega pritiska bo lažje zadihal in si bo včasih zaželel tvoje bližine in te bo takrat tudi poiskal, čeprav le za kratek čas. Ne oblegaj ga z vprašanji! Dopusti, da ti sam kaj pove in če bo tiho, ostani ob njem v tišini ter se pri tem zavedaj, da sta si človeka prav v tišini najbližja. Dovoli si občutiti njegovo bližino in prisluhni, kaj ti ta bližina razodeva. Ne opazuj njega, temveč prisluhni dogajanju v sebi, prisluhni svojim občutkom, ohrani jih v spominu in poskušaj se spomniti, kdaj so te v preteklosti preplavljali enaki občutki. Občutki so govorica srca, ki se spominja vseh doživetij človekovih življenj. Srečno!
S spoštovanjem, Marija
