Najbolj nevarna verska skupnost današnjega časa je tibetanski »budizem«. Četudi se razglaša za budizem, tibetanska religija v resnici sploh ni budizem, temveč mešanica hindujske tantre, stare tibetanske religije bon in zlasti kulta božanskih gurujev (»bogov-kraljev«), v svoji odmevni knjigi Zasužnjeni – guru kult tibetanskega budizma (Enthralled: The Guru Cult of Tibetan Buddhism) zatrjuje ameriška psihologinja in socialna delavka Christine Chandler. Avtorica je bila skoraj tri desetletja predana članica verskih skupnosti (sangha) tibetanskih tulkujev (reinkarniranih razsvetljenih mojstrov) Chögyama Trungpe in Tsoknyija Rinpocheja. Kot svari Chandlerjeva, tibetanska tantra spodbuja iracionalnost, avtoritarnost, predsodke in protiintelektualno usmerjenost, s tem pa spodkopava temelje zahodne racionalnosti, znanosti in demokracije.

Avtorica poudarja, da je tibetanski budizem s svojimi tantričnimi praksami ter okultnimi učenji v zadnjih treh desetletjih postal »nov opij za ameriške in evropske intelektualce«, še posebej za zdolgočasene in razočarane nekdanje hipije, feministke in skrajne levičarje. Na stotine tisočev teh ljudi v Severni Ameriki in Evropi, ki na videz živijo povsem normalna življenja kot učitelji, psihologi, socialni delavci, novinarji, akademiki, umetniki, bančniki … ima v resnici povsem oprane možgane in vsakodnevno s prostracijami častijo in vsestransko (s prostim časom, denarjem in celo svojimi telesi) služijo svojim tibetanskim tantričnim gurujem.

Skrajno zviti tibetanski guruji, ki sicer globoko zaničujejo zahodnjake in njihovo civilizacijo, so razvili celo serijo na videz nedolžnih, a zelo učinkovitih metod za novačenje naivnih zahodnjakov, ki si srčno želijo izkusiti avtentično duhovnost. Ena od najbolj zahrbtnih je tako imenovana sekularna meditacija pozornosti (mindfulness) v okviru poti bojevnika Šambale, ki si jo je izmislil lama Chögyam Trungpa iz tibetanske tantrične šole Kagyu. Trungpa sicer velja za začetnika tibetanskega tantričnega »budizma« na Zahodu: že leta 1963 je pripotoval v Veliko Britanijo, leta 1970 pa se je preselil v ZDA. Med njegove privržence so sodila velika imena sodobne ameriške umetnosti, kot so Allen Ginsberg, Ann Ward, Patti Smith, Gary Snyder …

»GURU JE POPOLN!«

Kmalu je začel, piše Chandlerjeva, na veliko ustanavljati tibetanske tantrične centre predvsem v zveznih državah Vermont in Kolorado ter vabiti lame iz Tibeta, Indije, Butana in Nepala, da predavajo v njih. Vse to so mu omogočili zlasti bogati verniki iz poslovnih vrst ter verniki, ki so (bili) zaposleni v medijih, prek katerih so propagirali Trungpovo »sekularno meditacijo«. Kot navaja avtorica, se je Trungpa kmalu otresel raznih družbenih izobčencev in se osredotočil na novačenje pripadnikov srednjega razreda – zaposlenih, liberalnih Američanov s precej denarja. V ta družbeni sloj sodi tudi sama.

»Mi zagotavljamo bolj reden dotok donacij ter velikanski bazen delovne sile za lame in za njihove številne projekte infiltracije v ameriško družbo,« ugotavlja avtorica. Sprva se je prakticiralo le meditacijo pozornosti, kmalu pa je prišlo do zlitja s tantro; kot poudarja, ji je zdaj jasno, da je bila meditacija zgolj vaba in priprava na tibetansko tantro. Ta po njenih izkušnjah sploh ni religija, temveč versko-politični apokaliptični kult, v katerem se vsestransko služi in časti »popolne in nezmotljive« tulkuje.

DEKONSTRUKCIJA OSEBNOSTI

Po nekaj mesecih so morali učenci vsakodnevno po več ur meditirati, vizualizirati, deklamirati mantre in se klanjati pred tibetanskimi tantričnimi božanstvi. Vikendi in prazniki pa so bili zapolnjeni z raznimi »tečaji poglabljanja«, »duhovnimi konferencami« in podobno. Namen vseh teh dejavnosti je bila indoktrinacija ter še posebej postopna, a temeljita dekonstrukcija osebnosti učencev, začenši z njihovo sposobnostjo za neodvisno, kritično razmišljanje.

Trungpa in drugi lame so sistematično poniževali zahodno civilizacijo in jo označevali kot »prazno, materialistično in površno« ter jim vbijali v glavo, da je edina pot do razsvetlitve brezpogojna in totalna predaja guruju, sprejemanje njegovih pogledov in izvrševanje njegovih ukazov. Brez ene same samcate pritožbe! »Guru je popoln! Guru je oče in mama v eni sami osebi. Lame lahko počnejo vse, kar hočejo, saj že prebivajo v stanju nedvojnosti!«

S takšnimi in podobnimi indoktrinacijskimi sporočili so jih nenehno bombardirali Trungpa in njegovi najožji sodelavci. Kdor se ni hotel absolutno in na vseh področjih podrediti guruju, je bil stigmatiziran kot žrtev svojega »velikega slabega ega«, ki bo v svojih naslednjih reinkarnacijah »hudo trpel« zaradi »zelo negativne karme«. Kajpada so takim posameznikom kmalu povedali, da niso več dobrodošli v skupini …

ODVISNIK OD SPOLNOSTI IN ALKOHOLA

Sistematično spolno zlorabljanje deklic in mladih žensk, v nekaterih primerih pa tudi dečkov in mladih moških, je, kot v svoji knjigi večkrat poudari Chandlerjeva, ključna komponenta prakticiranja tibetanskega tantričnega budizma. »Lame vedno ustvarjajo svet, ki fundamentalno zavrača žensko; držijo jo v stanju marginaliziranosti in na njenem mestu – na dnu njihove androcentrične piramide. Omejena je na vlogo spolne družice ali sredstva za rojevanje tulkujev.«

Kot piše avtorica, ji je zdaj, ko se je rešila tudi psihološke odvisnosti od tibetanskih lam, kristalno jasno, da je bil njen prvi guru Trungpa odvisnik od spolnosti in alkohola, ki je nazadnje umrl od ciroze jeter.

Člane tibetanskih tantričnih sangh se stalno, bolj ali manj odkrito, spodbuja, naj lamam in njihovim najožjim sodelavcem za »napredne tantrične prakse« ponudijo svoje žene, hčere, sestre in sodelavke, češ da bo to njim in tem deklicam/ženskam v tej in prihodnjih reinkarnacijah zagotovilo »neizmerne duhovne blagoslove«. Punčke, ki tako pristanejo v posteljah teh vrhunskih manipulatorjev, pogosto nimajo več kot dvanajst, trinajst let, zaradi teh bistveno prezgodnjih in travmatičnih spolnih izkušenj pa so močno zaznamovane celo življenje z raznimi oblikami odvisnosti, duševnimi boleznimi, promiskuitetnostjo …

GROZLJIVI SPOLNI EKSCESI

»Laganje, uživanje v materialnem bogastvu, pitje alkohola in seksualna promiskuiteta so bili obravnavani kot znaki ›odprtosti‹ in ›neverjetnega usmiljenja‹ teh velikih učiteljev, ki so se odločili za ponovno rojstvo, da bi pomagali drugim ljudem, zato so se spustili na našo raven, se šli človeško vedenje,« opisuje Chandlerjeva racionaliziranje vsakovrstnih ekscesov, ki si jih privoščijo tibetanski tantrični »bogovi-kralji«. Ob tem dodaja, da so jim lame pogosto govorili, da je kakršno koli negativno govorjenje o njih ter o »tantričnih bratih in sestrah« najhujši, tako imenovani korenski greh, katerega posledica naj bi bilo strašno trpljenje grešnika v številnih vročih in ledeno hladnih peklenskih območjih.

Predvsem pa so se morali učenci zavedati, da je ta svet maja ali iluzija, zato v njem dejansko »ni nič prav in nič narobe«, edino zanesljivo vodilo v tem svetu iluzij, razočaranj in trpljenja pa so besede »popolnega, svetega guruja«.

Ena od številnih bizarnih posledic te brezpogojne idolatrije visokih lam je ta, da njihove telesne izločke in celo posmrtne ostanke predelujejo v kapsule, ki jih potem uživajo njihovi verniki … Po navedbah avtorice naj bi nekateri tibetanski tantrični mojstri tudi redno uživali pasje in človeške fekalije in celo človeško meso; tako naj bi sebi in drugim dokazovali, da so premagali vse predsodke in da živijo v stanju nedvojnosti, kjer ni več moralnih imperativov.

SEKS V »TANTRIČNE NAMENE«

Utelešenje spolnih zlorab v tibetanskem »budizmu« na Zahodu je po prepričanju avtorice Thomas Rich (tibetansko ime: Ösel Tendzin), Trungpov namestnik in naslednik. Ta fizioterapevt in nekdanji oboževalec hindujskega guruja Satcidanande Sarasvatija je Trungpo spoznal februarja 1971 in tako rekoč takoj postal eden od njegovih zaupnih sodelavcev. Aprila 1976 ga je Trungpa uradno postavil za svojega namestnika (regenta) in naslednika.

Četudi je bil Rich poročen, je bilo splošno znano, da je homoseksualno, celo nekoliko pedofilsko usmerjen. Chandlerjeva, ki je z njim dolga leta tesno sodelovala, ga takole ocenjuje: »Bil je tako karizmatičen kot Trungpa, hkrati pa je znal biti neverjetno zapeljiv in šarmanten. Nedvomno je bil inteligenten učitelj, ki je skoraj z magnetno silo privlačil učence.« Spominja se še, da je odlično obvladal doktrino in prakso tibetanskega tantričnega »budizma«; do tistih učencev, ki se niso povsem strinjali z njim, pa je znal biti naravnost sadistično krut. Zahvaljujoč svojemu visokemu položaju v Trungpovi sekti je v posteljo spravil na stotine fantov in mlajših moških in z njimi prakticiral nezaščiten seks, seveda v »tantrične namene«.

Čeprav so tako rekoč vsi v sekti že sredi osemdesetih let vedeli, da je Rich okužen z virusom HIV, povzročiteljem takrat še stoodstotno smrtonosnega aidsa, ni nihče od njega zahteval, naj preneha s svojim promiskuitetnim vedenjem oziroma naj vsaj prakticira varen seks s kondomom. Nekaj moških je Rich celo posilil.

Kot pojasnjuje Chandlerjeva, je bilo to njegovo sociopatsko ravnanje povsem v skladu s temeljnim tantričnim zakonom inverzije – popolnega nespoštovanja etičnih norm in zakonov s ciljem razsvetlitve. Rich se je pogosto javno hvalil, da je zapeljal številne v osnovi heteroseksualne moške in da so mu bili ti zelo hvaležni, saj naj bi jih bil po njihovih besedah zadovoljil bistveno bolj kot njihove žene oziroma dekleta.

Avtorica še navaja, da je Rich verjel, da je mogoče aids pozdraviti z izvajanjem okultnih tibetanskih obredov in s pomočjo raznih čudnih praks – neki ostareli lama mu je na primer svetoval, naj se poliva z menstrualno krvjo – a vse zaman: za posledicami aidsa je umrl avgusta 1990 v idiličnem kalifornijskem mestecu Ojai, obkrožen z ženo Lilo, otroci in nekaj učenci.

GLOBALNE AMBICIJE

Chandlerjeva v svoji odlično elaborirani knjigi razčlenjuje tudi srh vzbujajoče apokaliptične vizije Kalačakra tantre in z njo povezane globalne versko-politične ambicije tibetanskih lam na čelu z dalajlamo, o čemer je že bil govor v prejšnjih številkah naše revije.

Avtorica trdi, da je več visokih lam najbolj fanatičnim pripadnikom Trungpove sekte – med katere je dolga leta sodila tudi sama – večkrat potrdilo, da je vse te apokaliptične prerokbe treba jemati resno in dobesedno. Prepričani so, da bo tibetanski »budizem« postal edina svetovna religija, saj bo »svetovni vladar« Čakravartin pobil vse »krivoverce« na čelu z muslimani in kristjani. Že v naslednjih desetletjih, tako Chandlerjeva, naj bi tibetanski »budizem« po načrtih lamaistične hierarhije postal svetovna religija, ki se bo po moči, vplivu in bogastvu lahko kosal z Rimskokatoliško cerkvijo.

To je tudi glavni razlog, da se tibetanske lame v zahodnih državah postavljajo v prve vrste boja zoper klimatske spremembe, da se pretvarjajo, da so goreči borci za pravice žensk in LGBT skupnosti in podobno. Kot dokazuje avtorica, so dalajlama in drugi vodilni predstavniki tibetanskega »budizma« že desetletja tesno povezani z globalističnimi krogi v svetovni politiki, gospodarstvu in (množični) kulturi; velik podpornik tibetanskega »budizma« je bil zlasti nedavno umrli kanadski milijonar, bogataš in dolgoletni namestnik generalnega sekretarja OZN Maurice Strong, ki je baje menil, da bi bil tibetanski »budizem« idealna religija za tako imenovano novo svetovno ureditev.

Ta obsežna knjiga je odlična sinteza osebnih izkušenj avtorice (in njenega drugega soproga) ter znanstvenih (zgodovinskih, etnoloških, antropoloških, religioloških …) dejstev o tibetanskem »budizmu«, predvsem seveda o njegovih temnih plateh. Je tako rekoč obvezno čtivo za vsakogar, ki se resno zanima za to izjemno skrivnostno religijo s strehe sveta, ki je v zadnjih desetletjih osvojila srca in duše številnih zahodnjakov, tudi Slovencev.

Avtor članka:Marko Osolnik