Avtorica je bioenergetičarka. Na zaznava le energij ljudi, marveč tudi – energije gora. Energij ne čuti. Vidi jih. In tudi nariše. Barve, ki jih vidi, pa naj »gleda« ljudi ali goro, ji razodenejo energijsko stanje, iz katerega razbere stanje zavesti; iz barve avre razbere stanje duha. V knjigi doživetij na alpinističnih odpravah je cela kopica barvnih risb z razlagami, kot denimo:
»Tomaževa avra pred oltarjem takoj po vrnitvi v bazni tabor. Njegovo energijsko polje je bilo zelo skrčeno, frekvence barv so mi dale informacijo, da je utrujen in da ima zelo slab energijski pretok v nogah.«
In Tomaž je potrdil njene ugotovitve.
Gore imajo dušo. In plezalec, da bi bil uspešen, se mora z goro duhovno povezati. Kaj vse se dogaja med goro in plezalcem, je spoznala med spremljanjem Tomaža Humarja, ko ga je »poklicala gora Nanga Parbat«. Natašo Pergar je povabil v svojo skupino, ker je verjel, da mu bo s svojimi močmi, ob zdravnici dr. Andi Perdan, ki je vedno spremljala Tomaževe podvige, pomagala med osvajanjem vrha. Kot mu je kot bioenergetičarka pomagala v ordinaciji v Postojni, da je po nesreči v domači hiši odvrgel bergle in se spet prepustil željam gora. Žal Nanga Parbata ni osvojil.
Ob branju nevede spoznavamo svet, v katerem živimo, pa se ga večina ne zaveda.
