To je temeljno esejistično delo sodobne pedagogike, ki na podlagi filozofskih in psihoanalitičnih uvidov kritično presoja tako avtoritarni kot permisivni model vzgoje, predvsem pa nemoč šolskega izobraževalnega sistema, ki podlega tržni logiki, namesto da bi netil željo po znanju, brez katere je sleherno prenašanje vednosti onemogočeno.
Teoretski in terapevtski psihoanalitik Massimo Recalcati, esejist in publicist, javni intelektualec, s to knjigo postavlja mejnik sodobne pedagogike. V italijanski in evropski prostor vpelje lacanovsko različico nauka o pedagoškem erosu.
Knjiga sloni na dejstvu, da je učiteljstvo poklic, ki zahteva celega človeka. Pravi učitelj ne gleda na uro, ne preračunava, ne toži nad preobremenjenostjo. Učitelj spreminja vsakdan v veliko človeško pustolovščino. To je intelektualno in ustvarjalno, torej avtorsko delo, kot v spremni besedi piše prevajalec Jernej Šček in pravi:
»Koliko škode povzroči učitelj, ko stopi v razred z dolgim nosom, zagrenjen, še huje pa je, če je odčaran. Da je utrujen, pogosto izmozgan do onemoglosti, da ne preseneča, da obupuje nad svojim poklicem je razumljivo, a nedopustno. Pravi učitelj nikdar ne vrže puške v koruzo …«
