Čeprav lahko rak dojke doleti tudi moške, ženske nosijo glavno težo razdejanj, ki jih povzroči. Pri ženskah z rakom dojke se ta razdejanja kažejo kot zgodnja smrt, boleča smrt, onesposabljajoče zdravljenje, onesposabljajoči poznejši učinki zdravljenja, izguba partnerja, dohodka in storilnosti, lahko pa se kažejo tudi kot družbena močvara v povezavi s to boleznijo, njen krožno ponavljajoči se vzorec zmedenih navodil in surovih prevar.
Rak mori ljudi, mori pa jih tudi zdravljenje in mori jih pomanjkljivo zdravljenje.
Smrt za rakom dojke ne pomeni dokaza šibkosti ali moralnega neuspeha umrle. Moralni neuspeh raka dojke ne pritiče pokojnicam; pritiče svetu, ki povzroči njihovo bolezen.
To so nekatera izhodišča knjige avtorice Anne Boyer, ameriške pesnice in esejistke, avtorice številnih knjig ter profesorice na Univerzi Kansas City Art Institute, ki je kot mati samohranilka dolga leta opravljala tri službe. Pri enainštiridesetih so ji odkrili zelo invazivnega raka dojke. O svoji izkušnji soočenja s to trdovratno boleznijo in bojevanja z njo ter spoprijemu z brutalnim svetom medicinske oskrbe je napisala to knjigo, za katero je prejela Pulitzerjevo nagrado za najboljše neleposlovno delo.
V njej je polno podrobnosti, ki lahko tudi bolijo.