Vsak umirajoči ima razširjeno zaznavanje – pa naj gre za jasnovidnost, jasnoslišnost ali jasnočutnost – takoj ko se duhovni telesi, eterično in astralno telo, skupaj z duhom začneta ločevati od fizičnega telesa. Čutni organi umirajočega postajajo čedalje občutljivejši. To opazimo, ko umirajoči postane (pretirano) občutljiv na zvoke, vonjave, barve, dotik in čustva drugih. Vendar to še ni vse: umirajoči postane (pre)občutljiv tudi na misli drugih. Čutila postanejo vse bolj občutljiva, zlasti v zadnjih dneh pred smrtjo. Zdi se, da ta občutljivost doseže vrhunec v zadnjih urah pred smrtjo, ko je propadanje telesa vedno bolj vidno. Te ugotovitve povzemamo po knjigi Hansa Stolpa Ura smrti.
Glasovi prepirajočih se ljudi na hodniku so lahko za umirajočega zelo boleči, zlasti ker nanj vplivajo negativne energije, ki se odražajo v glasovih.
Pisatelj in psihiater Frederik van Eeden je napisal knjigo o smrti svojega sina Paula. Prvič je bila objavljena leta 1913 in je ena tistih knjig iz starih časov, ki še danes naredijo globok vtis na bralca. Van Eeden je svojo knjigo naslovil Paulovo prebujenje. S tem naslovom je izrazil, kar se je naučil ob sinovem umiranju: da smrt ni konec, ampak nov začetek in prebujenje v drugo, višjo resničnost. V knjigi pripoveduje tudi o tem, kako je Paulova izrazita občutljivost postala vidna zadnji dan njegovega zemeljskega življenja:
»V teh jutranjih urah se je razkril čudovit pojav: vsi čutni vtisi v umirajočem so izredno izpopolnjeni in okrepljeni. Bilo je, kot da bi duša prevzela telo neskončno občutljive in fine strukture. Glede okusa in vonja je Paul doživljal nenavadno subtilne spomine – postal je tako občutljiv na svetlobo, da si je moral nadeti zatemnjena očala, hkrati pa se je zelo dobro zavedal vsega, kar se je dogajalo okoli njega. Odzival se je na vsak gib in najmanjši dotik, na vsako zašepetano besedo. Njegov sluh je bil tako izostren, da je razumel vsako besedo pogovora, ki sva si ga z zdravnikom šepetala za paravanom v oddaljenem kotu sobe.«
Ganljivo je, da lahko oče tako subtilno začuti, kaj se dogaja z njegovim umirajočim sinom, in to še izrazi z besedami. Ta subtilnost mu je omogočila spoznati, da je njegov sin Paul vse bolj zaznaval s čutili svojega duhovnega telesa, kolikor bolj so pešala čutila njegovega fizičnega telesa. »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno,« je dejal Mali princ. Frederik van Eeden je predložil dokaz o izjemnih zaznavah, ki jih je sposobno srce.
OBČUTLJIVOST NA HRUP
Umirajoči je občutljiv predvsem na zvoke, na primer na glasove, in tudi na vsa neizrečena čustva, ki jih ti glasovi izražajo. Na hrup z ulice (ki prodira v notranjost skozi zaprta okna) in na hrup televizije (pomislite na reklamne bloke, ki so nenadoma veliko bolj hrupni kot običajni program). Umirajoči je občutljiv tudi na zvoke, ki se jih negovalno osebje običajno niti ne zaveda – na curek vode v umivalniku ali zvok škripajočih čevljev.
Vrata v bolniško sobo, ki jih obiskovalec precej glasno in odločno zapre in seveda tudi povzročajo veliko hrupa, česar se obiskovalec pogosto niti ne zaveda, lahko umirajočemu povzročijo pravo fizično bolečino. »Občutek je,« je nekoč poročal umirajoči, »kot bi te pretepali.« Nekdo drug je dejal: »Ko se vrata tako zaloputnejo, je kot klofuta.« Včasih lahko celo vidite, kako se umirajoči ob nepričakovanem hrupu skrči. Tak spontan, nezaveden odziv vam pove, kako globoko je zvok prodrl vanj. Pomembno je, da se tega zavedamo in to upoštevamo.
Glasovi prepirajočih se ljudi na hodniku so lahko za umirajočega zelo boleči, zlasti ker nanj vplivajo negativne energije, ki se odražajo v glasovih.
»Zdi se mi, kot da bi mi v srce zabodli nož,« je nekoč dejala umirajoča ženska o sporu med dvema družinskima članoma na hodniku. Tako neposredno negativne energije prodrejo v dušo umirajočega. Francoski skladatelj Jean-Philippe Rameau naj bi duhovniku, ki mu je na smrtni postelji pel psalm, dejal: »Ampak monsieur, kako lahko tako slabo pojete!«
Med vsemi čutili ostane med umiranjem najdlje nedotaknjen – sluh. Zato je pomembno, da nikoli ne govorite o bolnem ali umirajočem, temveč vedno z njim. To velja tudi za osebe, ki so v komi. Redno poročajo o ljudeh, ki so bili v komi in so slišali, kaj so govorili ljudje, ki so stali okoli njihove postelje.
