Zgodba razpira tančico nad odnosi, ki niso to, za kar se predstavljajo. Prikaže, kako strupeni odnosi prebudijo globoko zakoreninjene vzorce – ranjenosti, ki segajo vse do otroštva. Avtorica mojstrsko vodi bralca skozi spiralo soodvisnosti, izgube notranjega kompasa in bolečega prebujanja. A prav tam, kjer boli, se zgodi preobrazba. Napisala je:
»Gojim hvaležnost za vse, kar sem. Za vse, kar imam. Hvaležnost odpira srce – in z odprtim srcem lahko odpustim: Očetu, ki je odšel. Mami, ki se je borila z zasvojenostjo. Luku, ki me je poniževal in nad mano izvajal psihično nasilje. Predvsem pa odpuščam sebi. To je najtežje. In najpomembnejše. Ne čutim se več kot žrtev. Ne glede na to, kaj mi je življenje prineslo. In s koncem vloge žrtve prihaja tudi konec naprezanja in trpljenja.«
Knjigo je vredno prebrati; razkriva skrite pasti narcistične osebnostne motnje, pomaga razumeti dinamiko toksičnih odnosov in soodvisnosti, spodbuja notranjo preobrazbo, ne le preživetje, opogumi, da postavite meje, zacelite rane in spet začutite svoje srce in boste v njej morda prvič našli svoj odsev in dovoljenje, da ste to, kar ste.








