01/231-93-60 ali 051 307 777
Pri nas se še ne zavedajo, kako resna zadeva so kongresna zaslišanja v ZDA o tej temi in da se v ameriški zakonodaji pojavlja izraz nečloveška inteligenca.
Knjigo sem pripravila, da bi temo predstavila širšemu občinstvu na zgoščen, nazoren in stvaren način. Bolj kot razlaga in sklicevanje na vire se mi je zdela primerna uporaba samih virov. Bralec tako dobi informacije neposredno, na primer od vladnih in drugih uradnih ustanov, vojaškega osebja, znanstvenikov. V knjigi je zelo pomembno, kdo je kaj povedal ali zapisal in kdaj. Tega ne govorim jaz, ampak vsak od njih govori zase.
Tematika sicer ni vsebinsko povezana z mojim poklicem ali študijem; doktorirala sem na oddelku za primerjalno književnost. Sem pa po poklicu urednica in lektorica, tako da je knjiga lahko nastala tudi zaradi tega. Na to tematiko sem naletela naključno, pred dvema letoma, ko je bil objavljen intervju z Davidom Gruschem. To je nekdanji ameriški vladni uslužbenec, ki je razkril, da že dolgo obstajajo tajni programi, ki se ukvarjajo s stvarmi, o katerih mi ne vemo nič. Potem sem začela redno spremljati novosti, hkrati pa sem postopoma odkrivala stvari za nazaj in videla, da to ni nekaj novega in da Grusch ni prvi, ki je spregovoril o tem.
Ko sem se odločila za knjigo citatov, sem takoj vedela, s čim hočem začeti. Prvi citati so uvod v temo, tudi za nekoga, ki o tem ni še ničesar slišal. Izbrala sem primere, ki so lahko dobro izhodišče za spoznavanje. Dodala sem še vse druge citate, ki sem jih želela vključiti, potem pa sem začela iskati naprej. S tem sem sproti tudi sama spoznavala, kaj vse se skriva za to temo. Viri so razen kake izjeme dostopni na spletu, treba pa jih je najti. Tudi na primer v ameriškem državnem arhivu in arhivih agencij, kot sta FBI in CIA. Ogromno pa je tudi videoposnetkov, ki so dragoceni zato, ker na njih osebo vidimo in lahko še s tega vidika sami ocenjujemo težo njenih izjav.
Ne gre za kako posamezno izjavo ali dokument, ampak za celoto. Ko slišiš toliko izjav nekdanjih visokih vladnih uslužbencev, vojaških poveljnikov, pilotov, astronavtov, znanstvenikov, vidiš uradne dokumente od poznih štiridesetih let naprej, je v nekem trenutku dovolj in je težko najti razlog, da niti enemu od teh ne bi verjel. K temu lahko dodamo še razmisleke o možnostih obstoja življenja v vesolju. Če so ljudje včasih mislili, da je življenje na Zemlji izjema, zdaj znanstveniki ocenjujejo, da je v vesolju ogromno planetov, primernih za razvoj življenja. Vse več jih verjame, da ni več vprašanje, ali bodo našli znake življenja drugje v vesolju, ampak kdaj. In temu se res hitro približujemo. Nasa je pred kratkim objavila, da so na vzorcu kamnine na Marsu našli znake morebitnega starodavnega življenja, mikrobov.
Za to temo je potrebno nekaj poguma, je pa soočenje z njo po mojem mnenju neizbežno. Bodite med prvimi.
Najprej seveda uvodni citat nekdanjega ameriškega predsednika Baracka Obame: »Obstajajo posnetki in poročila o predmetih na nebu, za katere ne vemo točno, kaj so. Ne moremo pojasniti, kako so se premikali, njihove poti. Niso imeli preprosto razložljivega vzorca. Veste, mislim, da ljudje še vedno resno poskušajo raziskati in ugotoviti, kaj je to.« Želela sem, da je prva izbrana oseba avtoriteta, ki jo večina spoštuje in ki gotovo ve, o čem govori, že zaradi svojega položaja.
Omenila bi še ameriškega astronavta in nekdanjega administratorja Nase Billa Nelsona: »Ali obstajajo še drugi planeti Zemlje? Vsekakor mislim, da je tako, ker je vesolje tako veliko.«
Sicer pa priporočam, da bralci citate berejo po vrsti. Razporedila sem jih tako, da lahko korak za korakom pridobivajo informacije, predvsem pa naj vzamejo tudi navedbo vira kot pomemben podatek. Za nekatere citate bodo morda presenečeni, kako dolgo nazaj so bili napisani ali kdo oziroma katera ustanova je to napisala.
Neznani leteči predmeti so tisto, s čimer večina ljudi povezuje življenje v vesolju. Je pa izraz zelo obremenjen s podobami iz znanstvene fantastike. Da bi se oddaljili od tega in ostali pri resnih raziskavah, so v okviru ameriških vladnih programov začeli najprej uporabljati izraz neidentificirani zračni pojavi, pozneje pa neidentificirani anomalni pojavi, ker jih opažajo tudi v morskih globinah. Že samo to kaže, da obstaja nekaj, kar je bilo treba poimenovati. In tu se vprašanje življenja v vesolju povezuje z nami, ne samo v nekem splošnem, filozofskem smislu, ampak v vsakdanjem življenju. Kot pravi Obama, opažajo nenavadne stvari na nebu, ki jih ne morejo pojasniti. Mnogi poudarjajo, da je to problem letalske in na splošno državne varnosti. Predstavljajte si, da potujete z letalom in da lahko čisto blizu vas leti nekakšen, lahko tudi ogromen predmet, za katerega nihče ne ve, kdo ga nadzoruje. In tega vam pred poletom niso povedali.
To je eden izmed citatov, ki veliko pove o resnosti raziskav teh pojavov. Še več pa je bilo na primer ameriških vladnih raziskav, o katerih nismo prej vedeli ničesar. V zadnjem času je vse več posameznikov, ki so postali vladni ali vojaški žvižgači in so prepričani, da bi morali vsaj osnovna dejstva o tem vedeti vsi.
V Sloveniji se s temo ukvarja nekaj posameznikov, v medijih pa je težko najti kaj več kot kakšno kratko novico, običajno s posmehujočim komentarjem ali prizvokom. Pri nas se še ne zavedajo, kako resna zadeva so kongresna zaslišanja, ki potekajo v ZDA o tej temi, in kaj pomeni, da se v ameriški zakonodaji pojavlja izraz nečloveška inteligenca.
Za to temo je potrebno nekaj poguma, je pa soočenje z njo po mojem mnenju neizbežno. Bodite med prvimi.
Tatjana Svete
