Abafi tudi v slovenščini

Abafi je ena izmed redkih knjig, ki jih Nikola Tesla v svoji avtobiografiji Moji izumi (1919) omenja kot orodje svojega lastnega opolnomočenja in o kateri tako spoštljivo in doživeto piše. Zato je skoraj neverjetno, da je ostala neopažena za večino raziskovalcev več kot osemdeset let po tem, ko je Tesla odšel v večnost. Obstaja le nekaj redkih tujih prevodov, a so ti večinoma pomanjkljivi in težko razumljivi; roman je bil izvirno pisan v staromadžarskem jeziku in tesno vpet v zgodovinske okoliščine svojega časa. Zato sem si postavil cilj, da s sodelavci presežemo vse objektivne ovire in omejitve ter roman povzdignemo na stopnjo, ki je dostojna slovesa največjega izumitelja vseh časov. Po dveh letih predanega dela je prišel čas, da Abafi spregovori tudi slovenskemu bralstvu – in razkrije, kako je zaznamoval neponovljivega genija.

Ko se je Tesla v otroštvu srečal z romanom Abafi, je ta prebudil njegovo šibko voljo in začel je vaditi samokontrolo.

Nikola Tesla je presegel meje časa in s svojimi vizijami osvetlil prihodnost človeštva. V eni osebnosti je združeval znanstvenika, izumitelja in vizionarja – a hkrati tudi pesnika in humanista. Zato ne preseneča, da je že pred več kot stoletjem postavil temelje elektrifikacije sveta in napovedal tehnologije, ki so danes del našega vsakdana. Odprl pa je tudi številna razmišljanja o vsem tistem, kar šele prihaja. V številnih intervjujih je nagovarjal človeka prihodnosti ter nas opominjal, da se bomo morali soočiti z »duhovnimi in moralnimi izzivi človeštva, kot protiutež materialnim težnjam«. Gre za genija, rojenega v našem podnebju – in prav zato je pomen knjige, ki ga je zaznamovala, toliko bolj navdihujoč tudi za nas.

OTROŠTVO V SENCI STRAHOV

Tesla je v otroštvu doživljal številne strahove, ki so močno vplivali nanj, a ga hkrati pripravili na notranjo preobrazbo. O tem obdobju je zapisal: »Vse do osmega leta sem bil po značaju šibek in omahljiv … Pod vplivom praznoverja sem živel v nenehnem strahu pred zlom, pred duhovi, demoni in drugimi brezbožnimi nočnimi pošastmi. Nato pa je kar naenkrat prišlo do velikanske spremembe, ki je prekrojila vse moje življenje.«

Po tej notranji prelomnici je svojo moč začel iskati v knjigah, kar je počel celo svoje življenje. Kasneje je zelo pogosto obiskoval newyorško knjižnico, kjer je v različnih jezikih analiziral teme, ki so ga zanimale. Teslove napovedi družbenih trendov v prihodnosti tako niso bile plod domišljije ali gole intuicije, temveč predvsem posledica dolgotrajnega proučevanja različnih pojavov. Velja spomniti, da ga je Thomas Edison ob prvem srečanju tako zelo navdušil, ker je brez formalne izobrazbe dosegel ogromno, da je Tesla celo pomislil, da je zaman prebil najboljša leta svojega življenja v knjižnicah. Ko pa se je pri Edisonu zaposlil kot asistent in izpopolnil številne pomanjkljivo delujoče naprave, je hitro ugotovil, da je bilo branje knjig najbolje investiran čas.

SREČANJE Z ROMANOM ABAFI

Strast do branja knjig se je pri Tesli porodila v očetovi knjižnici, kjer je pogosto vztrajal do jutranjih ur. Spominja se očetove jeze, ki mu je celo skril sveče, da bi obvaroval njegov vid. Toda mladi izumitelj je našel rešitev:

»Pridobil sem loj, napravil sem stenj in s pomočjo pločevinastih modelov vlival sveče. Vsako noč sem zamašil ključavnico in vse razpoke ter bral, pogosto do zore, ko so drugi še spali in je mati začenjala svoj naporni delovni dan.«

Prav v tej knjižnici se je Tesla srečal z romanom Abafi, ki je v njem pustil neizbrisen pečat:

»To delo je nekako prebudilo mojo šibko voljo in začel sem vaditi samokontrolo. Sprva se je moja odločnost topila kot aprilski sneg, a sem kmalu premagal svojo šibkost in začutil zadovoljstvo, da počnem, kar si želim, kot še nikoli prej. Sčasoma je ta naporna duhovna vaja postala moja druga narava. Sprva sem moral svoje želje potlačiti, vendar sta sčasoma želja in volja postali eno. Nekaj let po takšnem obvladovanju duševnih, moralnih in telesnih sposobnosti sem popolnoma zagospodaril s seboj, tako da sem se poigraval s strastmi, ki bi uničile nekatere veliko močnejše ljudi.«

OGLEDALO TESLOVE DUŠE

Tesla skozi Abafija posredno razkriva notranjega duha, ki ga odlikujejo nežnost, sočutje, odgovornost in čvrsta volja za izpolnjevanje danih obljub. Tako se razpre vsebina njegove biti, o čemer je njegov biograf John O’Neill zapisal:

»Kot deček Tesla ni poznal meja vesolja svojih misli, zaradi česar je ustvaril tako veliko intelektualno cesarstvo, da se je v njem lahko gibal brez kakršnihkoli ovir, tudi ko je njegov duh bil zrelejši.«

Kot so Teslovi izumi omogočili, da je svet zasijal v novi luči, naj Abafi preporodi slehernega bralca in razsvetli nevidne sile, ki nas povezujejo.

Ob branju se pred nami razpira tudi domišljijski svet, saj Abafijeva Transilvanija v mnogih opisih spominja na Teslovo rodno Liko – prostor narave, reke, gora in ljudskega izročila, kjer je črpal prve navdihe za svojo ustvarjalnost. V Tesli je živel duh prednikov – kmetov, vojakov in duhovnikov, ki so v Vojni krajini stoletja dolgo varovali meje Habsburške monarhije in predstavljali obrambo pred turškimi vpadi, medtem ko so sami, razpeti med enimi in drugimi, skušali obstati ter ohraniti svojo kulturno identiteto. Zato se je Tesla zlahka poistovetil z viteštvom in ga sprejel kot svojo življenjsko držo; zavedal se je, da je pot pogosto težka, a jo je vredno prehoditi.

Pokazatelj tega je njegovo lastno izkustvo, ko zaradi »nepripravljenosti človeštva za moje izume« ni uresničil vseh načrtov, a je vseeno ostal dostojanstven in prepričan v svoj končni uspeh, kar potrjujejo njegove besede:

»Naj prihodnost pokaže resnico in sodi vsakogar po lastnem delu in zaslugah. Sedanjost je njihova, prihodnost, za katero sem resnično delal, je moja.«

TESLA, ABAFI IN MI

To je hkrati poziv za vsakega od nas, da v viteškem duhu udejanjamo svoje talente in potenciale. Abafi nas pri tem nagovarja k osebni rasti in iskanju identitete, k premagovanju notranjih strahov in k razvoju etičnih načel, ki omogočajo sožitje v skupnosti. Opominja nas na pomen družinskih vezi, zgodovinskega izročila in kulture kot temeljev, brez katerih ni prave preobrazbe.

Miklós Jósika je roman Abafi napisal dvajset let pred rojstvom največjega genija vseh časov. Kot da bi ga ustvaril posebej zanj – a hkrati tudi za vse nas. V njem lahko odkrijemo neusahljivo moč lastne idejnosti in notranje preobrazbe. Kot so Teslovi izumi omogočili, da je svet zasijal v novi luči, tako naj Abafi preporodi slehernega bralca in razsvetli nevidne sile, ki nas povezujejo. V tem duhu velja sprejeti odločitev, da kljub strahovom in omejitvam stopimo na pot radovednosti, poguma in vztrajnosti. To ni le knjiga. To je delček Teslovega sveta, ki ga zdaj lahko doživimo tudi mi. Navdih. Spodbuda. Opomnik, da lahko ena zgodba spremeni življenje.

Nenad Vladić