01/231-93-60 ali 051 307 777
01/231-93-60 ali 051 307 777
Ena od vej apiterapije – vede, ki poskuša ohranjati naše zdravje s pomočjo čebel – je tudi medena masaža. Z njo ne želimo doseči le sprostitve in dobrega počutja. Cilj masaže z medom je predvsem razstrupljanje organizma s posebno tehniko gibanja rok in z uporabo najbolj znanega čebeljega pridelka – medu.
Za očeta sodobne medene masaže velja ukrajinski profesor dr. Oleg Lohnes, ki se je rodil leta 1970 v Kijevu. Tam je študiral strojništvo, kasneje je odšel v Rusijo, kjer se je specializiral za področje psihologije in alternativne medicine. Nekaj časa je predaval na visoki oficirski šoli v Moskvi ter postal celo najmlajši član ruske akademije znanosti. Od leta 1991 živi v Nemčiji in deluje na področju komplementarnih vej medicine. Z medeno masažo se je seznanil iz starih ukrajinskih, ruskih in indijskih zapisov, jo dopolnil z novejšimi dognanji medicinske stroke ter jo danes v obliki tečajev in delavnic posreduje vsem, ki jih ta vrsta masaže zanima.
Med iz podkožja potegne vase odpadne snovi, ki se kopičijo v maščobnem in veznem tkivu.
Za masaže se običajno uporabljajo različna olja in kreme, ki pa nimajo vseh posebnih lastnosti, značilnih za pristen, naravni čebelji med. Ta vsebuje visoko koncentracijo dveh enostavnih sladkorjev, glukoze in fruktoze, poleg njiju pa še vitamine, organske kisline,encime, hormone, minerale, beljakovine in flavonoide. Koncentracija sladkorjev povzroča osmozo, kar pomeni, da potegne med vase različne snovi iz okolja, iz škodljivih mikroorganizmov pa življenjsko tekočino ter jih tako uniči.
Druga snov v medu, zaradi katere je baktericiden, pa je encim glukoza oksidaza. V zrelem medu z vsebnostjo vode do osemnajst odstotkov ta encim spi. Ko pride v stik s tekočino, se prebudi, začne razgrajevati glukozo. Pri tem nastaneta glukonska kislina in vodikov peroksid; slednji deluje baktericidno.
Masiramo lahko vse dele telesa, vendar se običajno omejimo na hrbet, vse od vratu do zadnjice. Kožo najprej temeljito očistimo in nato nanjo nakapamo cvetlični med. Tega pred tem segrejemo na temperaturo telesa, okrog šestintrideset stopinj, in ga nanesemo na celotno površino hrbta. Običajno zadostuje ena velika žlica medu, lahko tudi dve.
Ker je med segret, je lepo tekoč in ga z lahkoto razmažemo po vsej površini kože z obema dlanema. To lahko delamo kakšno minuto. Potem pa postane med lepljiv in moramo tehniko gibanja dlani spremeniti. Z levo roko pritisnemo najprej spodnji del dlani na kožo, nato preostali del dlani, sledi pritisk s prsti, nakar dvignemo spodnji del dlani in na koncu celo dlan. Enako naredimo z desno roko tik ob mestu, kjer je bila prej leva roka. Zdaj se pomaknemo desno ali levo od masiranega dela ter tako potujemo po vsem hrbtu.
Masiramo lahko vse dele telesa, vendar se običajno omejimo na hrbet.
Pazimo, da ne pritiskamo z dlanjo ali s prsti na hrbtenico, ker bi lahko s tem poškodovali vretenca. Da se izognemo poškodbam, pritiskamo na hrbet vzdolž hrbtenice samo s prsti obeh rok. In sicer najprej z blazinicami, nato pa še s konicami prstov. S tem načinom masaže prodira med najgloblje v tkivo.
Kaj smo dosegli z opisanimi gibi? Ko pritiskamo z dlanjo na kožo, porivamo med skozi pore v podkožje in vezno tkivo, ko pa dlan dvigamo, nastane vakum in skozi pore začne polzeti neka bela, gosta, sluzasta tekočina. Sprva je ne opazimo, a po približno desetih minutah pritiskanja in dviganja dlani postane vidna. Pri nekaterih ljudeh bolj, pri drugih manj. Domnevamo, da med zaradi svoje osmotske lastnosti iz podkožja potegne vase odpadne snovi, ki se običajno kopičijo čim dlje od vitalnih organov – torej v maščobnem in veznem tkivu.
Z medeno masažo smo pravzaprav opravili delo, ki je naloga ledvic: vanje priteka kri, se tam prečiščuje in ledvice pošiljajo odpadne snovi v seč. Te odpadne snovi smo spravili iz telesa po najkrajši možni poti skozi kožo in tako ledvicam prihranili delo. Neka spektroskopska analiza je pokazala, da so v kožnem izločku različne težke kovine in pesticidi, verjetno pa tudi takšne snovi, ki jih ledvice morda ne bi mogle izločiti.
Ko nadaljujemo masažo, postaja izloček vedno gostejši, pridružijo se mu še odmrli deli kožne povrhnjice in sčasoma dobi videz nekakšnih svaljkov. Zdaj z masažo prenehamo. Vzamemo brisačo, jo namočimo vodo, ki naj ima kakih štirideset stopinj Celzija. Z njo za nekaj sekund prekrijemo celotno površino hrbta, potem pa ga s krožnimi gibi od sredine navzven obrišemo.
V času masaže postane koža dobro prekrvljena. Dobi rdečkasto barvo, se ogreje in mišice pod njo so mehke in sproščene. Pri nekaterih ljudeh opazimo, da barva kože ni enakomerna, da je na nekaterih mestih bleda in hladnejša. To je znak, da imajo posamezni notranji organi, morda jetra, ledvice, želodec, črevesje, srce ali drugi, težave in motnje v svojem delovanju.
Angleški nevrolog dr. Henry Head (1861–1940) je s sistematičnim proučevanjem človeškega telesa odkril področja na koži, ki so z živčnim in krvnim sistemom povezana z notranjimi organi. Imenoval jih je refleksne cone. Zanimivo je, da ta mesta na koži ne ležijo neposredno nad omenjenimi organi, ampak so včasih zelo oddaljena. Če torej bleda mesta na hrbtu dodatno masiramo, nam morda uspe sprostiti blokade v mišicah pod njimi. To pa omogoči normalno cirkulacijo krvi in limfe ter s tem povezano prehranjevanje celic, oskrbo s kisikom in odnašanje celičnih odpadkov.
Masaža z medom se priporoča enkrat tedensko. Traja naj pet tednov, po tem enkrat na dva tedna. In nato pa enkrat mesečno. Po masaži na kožo vsaj štiriindvajset ur ne smemo nanašati kozmetičnih sredstev, ker so pore odprte in bi lahko z njimi zanesli v podkožje kakšne škodljive snovi.
Članek sem napisal na podlagi nekaterih svojih izkušenj, dodatne informacije pa sem dobil v knjižici Masaža z medom v teoriji in praksi, ki jo je napisal znani apiterapevt Miljen Bobić. Če bi kdo želel zvedeti o medeni masaži kaj več ali se celo izšolati v tej veščini, naj pokliče na 031/261 884 ali piše na zveza@czdm.si, informacije pa dobi tudi na www.czdm.si.
Franc Šivic
