V Ribniškem procesu letu 1701 je bila, poleg Marine Češarek, ovadena tudi Lucija Kersnič. Notranjeavstrijska vlada je zavoljo svoje skeptičnosti leta 1711 sodiščem ukazala večjo previdnost pri procesih. Tako se lahko zgolj sprašujemo, kako bi bilo, če bi Marini in Luciji sodili le desetletje kasneje. Mnogi so že namreč v tistem času verjeli, da je ovadba lažna, a ko se je kolesje čarovniškega procesa zavrtelo, ni bilo poti nazaj.
Lucija Kersnič (Krznič) je bila v času sojenja stara šestdeset let, stanujoča v Nemški vasi in bila mati štirih otrok. Obtožena je bila čaranja toče skupaj s svojo hčerko in njenim enoletnim otrokom. Ovadila jo je Kočevarica oziroma je za to podkupila Martineka – zavoljo ljubosumja. Kočevarica je bila zaljubljena v Lucijinega moža Gregorja. O njej naj bi obremenilno govorile tudi tri sovaščanke, a pred sodišče s svojimi izjavami niso želele.
Mnogi so že namreč v tistem času verjeli, da je ovadba lažna, a ko se je kolesje čarovniškega procesa zavrtelo, ni bilo poti nazaj.
Dotični ribniški proces je vodil J. J. Hočevar, doktor svetnega in cerkvenega prava, za katerega se ve, da je kljub kratkotrajnemu službovanju veljal za enega najbolj krutih preganjalcev čarovnic, primerljiv z Lampertičem na Štajerskem.
V hudem mučenju je Kersničeva prisilno priznala, da je prisostvovala satanskim ritualom na Kleku, kjer da so jedli različne vrste kruha, vsem prisotnim pa da je svetila s svečo, zataknjeno v zadnjo plat, stoječa na glavi. Plesala je z duhom po imenu Urban.
Fran Jaklič je v svojem zgodovinskem romanu povzel dejanski sodni zapisnik, da se je kar najbolj približal resničnim dogodkom sojenja.
Po zaslišanju so Lucijo odvedli v zapor. Nadeli so ji okovje in jo priklenili na obroč. Naslednji dan je mučenje trajalo kar dvaindvajset ur. Visela je z zvezanimi rokami zadaj in z obešenimi kosi težkega železa, da so pokale kosti. Ker je vztrajala, da ni čarovnica, je bila izročena rablju, ki ima dolžnost »ne pretrdo in preostro ravnati z obsojenci«. Posadil jo je na čarovniški stol. Kasneje so jo mučili na natezalnici in z razbeljenimi kleščami.
Nesrečni Luciji so izsilili priznanje, da je kriva čarovništva in pakta s hudičem. Celo do tega so jo pripravili, da še sama obtoži čarovništva beneficiata iz Nove Štifte, ki pa mu uspe ubežati pred biriči na Gorjance.
Lucija za posledicami nepopisnega mučenja umre 5. maja 1701. leta.
Kakor v drugih procesih tudi tukaj doseže sodnikova krutost nepojmljive razsežnosti. Poleg mučenja, ki terja življenje, so Lucijo zakopali, potem pa jo odkopali in njeno truplo, skupaj z Marino Češarek, 11. maja sežgali na grmadi.
Ko je Lucijin mož Gregor izvedel, da je ženo naznanila Kočevarica, ter spoznal vzrok, naj bi jo sam zabodel s kuhinjskim nožem, zaradi česar pa ga menda nihče ni preganjal. Še celo nekateri vaščani pričnejo močno dvomiti v proces in verjamejo v Lucijino nedolžnost.
V Lucijinem primeru, kakor v marsikaterem primeru ovadb žensk proti ženskam, ni nepojmljiva le takratna krutost moškega nad žensko, marveč predvsem dejstvo, na kako mučen in usoden način je lahko ženska ženski kača, medtem ko bi morale krepiti sestrstvo.
Irena Petrič
