Po poti mojega srca

Dve zgodbi iz knjige:

TI SI MENI VSE – NAJ OBJAMEM TE.

Slovenija. Moj rodni dom. Srce Zemlje. Dežela ljubečih Src, miru v očeh. Pokrajina, poseljena z ljudmi, ki nosimo v sebi zavedanje skrivnosti zlate Atlantide in drugih, nekoč naprednih civilizacij. Kraj, kjer smo se zbrale izredno razvite duše z neverjetno količino duhovne modrosti, veličine in moči. Pridni, pošteni in delovni ljudje. Zgolj slučaj?

Zagotovo ne. Toda ali se v polnosti zavedamo slednjega, se dovolj cenimo in spoštujemo?

Toliko naravnih lepot imamo, da ti srce zaigra. Ena sama čarobnost narave. Podzemne jame, polne mističnih skrivnosti, kapnikov, še ne raziskanih rovov. Veličastni Triglav, ki ponosno kraljuje daleč nad vršaci. Bled, ki v svoji zapeljivosti vabi na otoček, da uresničimo sanje ob zvonu želja. Bohinj s Savico, pa Logarska dolina in mogočnost slapa Rinka. Trenta in »krasna, bistra, hči planin«. Sanjava Krka in bele breze, ravnine Prekmurja in valovanje morja, ki se prši ob skalah romantičnega Pirana. Kras, poln kamenja in burje, ki kuštra lase ter prinaša vonj po pršutu, teranu. Nešteto malih gričev, cerkva, neokrnjenih gozdov, polj, travnikov, vinogradov … Starodavna mesta. Gradovi.

Kulinarika, da si oblizneš prste. Zasanjanost ob vinskih presežkih. Neverjetni talenti, vrhunski športniki, umetniki, arhitekti, svetovno cenjeni izumitelji … In še in še …

Smo torej res majhni? Še vedno »hlapci«? Ali kdaj preberemo Vodnikovo Dramilo? Zares razumemo sporočila Prešerna in veličastne Zdravljice?

Kaj pa naša zgodovina, preteklost in s tem osnova za narodno zavest? Kdo se boji odpreti zapečatene oddelke v NUK-u ali v celoti objaviti Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske?

Smo potomci Slovenetov (Venetov), ki so ustvarili in razširili prvo pomembno evropsko kulturo in svoj jezik posredovali vsem slovansko govorečim narodom, zase pa obdržali izvorno ime Sloven(e)ci ali »smo padli z neba tam nekje v 6. stol. po Kristusu«? Zakaj zares ne analiziramo kosti iz Ajdovske jame pri Krškem ali si drznemo priznati, da je znameniti Ötzi, leta 1991 najden na tirolskem ledeniku, Slovenec? Ali vemo, da je npr. slovensko ustoličevanje knezov tako prevzelo Tomaža Jeffersona, da ga je imel pred očmi pri sestavljanju in objavi besedila za proglas neodvisnosti ZDA daljnega leta 1776?

Kaj pa npr. dejstvo, da ima sanskrtski jezik izredne podobnosti s slovenščino, kakor pričajo najstarejše zbirke besedil na svetu s slovenskim naslovom Vede?

Dragi Slovenci, postanimo prepoznavni, prebudimo v sebi vso neizmerno lepoto, svetlobo in jo ponesimo po celotni Zemlji. Stopimo skupaj, podajmo si roke, prepletimo prste in iz vsega srca in dna duše zapojmo državno himno velikega Slovenca. Povežimo duhovnost z materijo, odkrijmo svojo inteligenco. Prebudimo svoj narodni ponos, osvobodimo se spon preteklosti. En sam narod smo, en sam jezik govorimo. Dovolimo si biti to, kar smo. Močni smo, zmoremo in znamo!

NAROBE SVET

So mi dejali, da resnica boli – a mene skelijo laži.

So me učili, da Bog le v cerkvi živi – a jaz ga čutim v srcu ljubečih ljudi.

So mi rekli, da denar pokvari ljudi – a mene v duši boli, če ga ni.

So mi povedali, da ni »dobrih« ljudi – a me popolna tujka sredi ničesar s potico, sokom,toplo besedo razveseli.

So me hoteli prepričati, da angelov ni – a se niso zazrli globoko v moje oči.

So mi razlagali, da ljubezen ne živi – a v mojem srcu vsak dan večji plamen gori.

Sem jih slišala razpravljati, da ni več poštenih ljudi, da vsi samo še lažejo, kradejo, se za nečim grebejo – a vsak dan srečam kup novih ljudi, ki dajo sebe v celoti v to, da bi rešili našo Zemljo, lepo Slovenijo, da bi nam vsem bilo v življenju lepo.

Sem videla zapisano, da 2012 bo konec sveta – a jaz zaznavam čarobno rojstvo novega zavedanja.

Sem prebrala, da je življenje težko – a jaz se imam v duši iz dneva v dan bolj lepo.

So me opozarjali, da preveč govorim, da v današnjih časih ni dobro razmišljati z lastno glavo – a mi niso znali povedati, kdo oni sploh so.

So ponavljali, da je v življenju treba trdo delati, garati, se do konca izčrpati, če hočeš postati Nekdo – a niso razumeli, da nisem kar tam nek vsakdo.

So mi zabičali, da se moram skrivati, se nikdar javno izpostaviti – a kaj, ko sem rojena zato, da sem z javnostjo.

So me zmerjali, da imam grdo telo – a jaz čutim, da je v resnici lepo.

So me silili delovati »po moško« – a v sebi nosim čudovito žensko.

So se pritoževali, da se danes še mačke zastonj ne praskajo – a kako to, da dobijo pomoč, podporo, toplino, dragoceno darilo od ljudi, ki me niso še nikdar v živo srečali?

So godrnjali, da danes vsi samo nekam hitijo – a se mi nekateri v neskončnost posvetijo.

So jamrali, da je danes vse tako drago – a pozabljajo, da nas nasmehi, topli objemi … prav nič ne stanejo.

So negodovali, da zastonj delajo, da jih ne plačajo – a vem, da tedensko na tisoče EUR zaslužijo.

So me zapustili z obrazložitvijo, da nisem dovolj dobra za njihov nivo – a sem z vrhunskostjo.

So se zgražali, da le kako se lahko smejim, medtem ko oni jočejo – a me ne slišijo, ko rečem, da lahko sami izbirajo.

…