Ali je naša zgodovina prava?

»Ali je naša zgodovina ›ta‹ prava? To vprašanje se vsili človeku v glavo, ko je že nekoliko prebavil višjesrednješolske ›nauke‹ in – morda slučajno – naletel na povsem drugačne ugotovitve. Takšen dvom se mu lahko vrine v glavo, če ima zadosti volje in časa ter začne brskati po virih, ki se nanašajo na čas pred ›uradnim prihodom‹ naših prednikov, to je pred ›šestim‹ stoletjem našega štetja. Teh virov je – na žalost zelo malo. Nihče namreč ne omenja Slovencev!« v knjigi Razmisleki o naši preteklosti razglablja pisec, tržaški Slovenec Angel Martelanc.

»Pravzaprav tega ›izraza‹ Slovenec sploh ne najdemo, dokler ga ne uporabi Primož Trubar okoli leta 1550. Toda dvomim, da ga je on pojmoval kakor mi danes. Do nastanka svobodne države, osamosvojitve ›Republike Slovenije‹, Slovenec ni imel ›lastnega‹ potnega lista. Tako je pač po mednarodnem pravu. Do prve svetovne vojne je bil Avstrijec, potem pa Jugoslovan. Korošec je ostal Avstrijec, Primorec pa je postal Italijan. Še sedaj sem jaz, če grem recimo v Ameriko, Italijan, ne Slovenec. Še naš France Prešeren je večkrat rabil Kranjec in Slovenec v istem pomenu. Koliko takih ›preimenovanj‹ so prestali naši predniki? Nešteto!« nadaljuje avtor, ki se je proučevanju zgodovine posvetil po upokojitvi.

Kako je mogoče, da so naši predniki kot barbari kmalu po priselitvi vzpostavili mogočno državo Karantanijo?

Podzavestno je namreč dojemal, da z zgodovino, ki smo se je učili v šolah, nekaj ni v redu. Kako je namreč mogoče, da so naši predniki kmalu po priselitvi kot barbari kar naenkrat vzpostavili tako mogočno in obsežno državo Karantanijo, ki je segala od Jadrana daleč v alpsko območje, v obdonavske ravnice in proti osrčju Evrope? V roke je dobil knjigo Veneti, naši davni predniki avtorjev Mateja Bora, Jožka Šavlija in Ivana Tomažiča in pustolovščina, ki jo poznajo mnogi, ki so se podali na pot odkrivanja nepoznanih delov slovenske zgodovine, se je začela.

SMO RES PRIŠLEKI IZ ŠESTEGA STOLETJA?

Uradno priznani zgodovinarji, tisti, ki so se nekako uveljavili, na žalost tudi slovenski, še dandanes vztrajajo pri teoriji »priselitve« celotnega naroda v šestem stoletju.

»Zdi se, kot da se ukoreninjene miselnosti ne da izkoreniniti. Morda pa velja tisti stari rek: ›Kar se Janezek nauči, to Janez zna.‹ In vendar je Slovenija že več kot trideset let neodvisna oziroma svobodna. Kar zadeva državo, morda že – v miselnosti pa ne! Bo treba počakati vsaj še eno generacijo, pa ne vem, če bo dovolj,« pravi avtor.

In zakaj je temu tako?

»Če gremo brskat nazaj po zgodovini, vidimo, da smo že celo večnost nekomu podrejeni. V najbližji preteklosti tistim, ki so ukazovali iz Belgrada (tam imajo še danes v glavah Veliko Srbijo, mi pa smo zanje Zagorski Srbi), še prej pa tistim z Dunaja, ki pa so se ravnali po Berlinu. Dobrih sto let je dirigiral zgodovinsko stroko prof. Gustaf Kossinna z univerze v Berlinu. In to v duhu teorije Velike Nemčije oziroma Nemčija nad vsem in vsemi. Vsa ta zgodba se je pravzaprav začela že za časa kanclerja Bismarcka, korenine pa segajo daleč nazaj. Uspelo jim je baje napolniti neke vrste ›vrzel‹ v zgodovinskem času – proti koncu šestega stoletja – z izmišljeno preselitvijo zahodnih Slovanov v naše kraje.

Ta teorija pa je, če dobro pretehtamo poznane vire, zgrajena samo na domnevah zgodovinarjev, ki so sčasoma postale argumenti, ker jim ni ›smel‹ nihče resno ugovarjati. Tudi izpustili ali pa zamolčali so marsikateri podatek. Tista močvirja za Karpati so gotovo bila čudežno rodovitna, da so kar na lepem rodila na tisoče, če ne na milijone slovanskih butcev, ki so se zagnali v naše kraje. Tukaj pa so si ti barbari skoraj bliskovito ustanovili državo Karantanijo. Pa ima še kdo korajžo trditi, da se na tem svetu ne godijo čudeži!« se priduša avtor.

A vsaka pisarija, je ugotovil, je lahko bolj ali manj pristranska – tudi zgodovina.

»Če le malo pregledamo, recimo zgodovino Avstrije ali Nemčije, bomo opazili, da je Karantanija omenjena le kot del Bavarske. Lahko si predstavljamo, kako so bili izšolani študentje na univerzi na Dunaju. Jasno, da so ti prenesli ›svoje znanje‹ na lastne učence. Česa vse ne zmore nacionalistična politika! Karantanija pa je bila poznana vse tja do Rusije, na primer v Nestorjevi kroniki (Kijev 11.–12. stoletje) je omenjena in prav tako tudi Norik.«

SITULE – ARIJI

Martelanc je v knjigi na novo razmislil tudi o pomenu starih napisov, denimo Osti Jarej! Danes nekritično uporabljamo izraz Osti jarej! kot staroslovenski pozdrav. Avtor knjige pa nam ponuja novo, svežo razlago:

»Za Škocjansko jamo ve ves svet. A tam blizu, v eni manjših votlin, je gospod P. Savini leta 1911 staknil – med kupom raznih zanimivih stvari – tudi situlo z napisom v nam že znani pisavi. To se bere: OSTIIAREI. Predvidevajo, da gre mogoče za nagrobni napis Ostiaris v dajalniku (moški ali ženski spol?). Prof. Bor vidi to zadevo malo drugače: OSTI JAREJ naj bi pomenilo ›Ostani zdrav!‹ v smislu napitnice, kajti jar je mlad, živahen, torej tudi zdrav. Pri obeh razlagah napisa je nekaj, kar ne ›štima‹.

Poskusimo malo ›pamet nucat‹. Začnimo pri situli. Kakšno obliko ima situla, je kar precej znano: nekak vrč, vedro, ›štenjak‹ po domače. Situla je sestavljenka: sìtos (starogrško), žito, žitarice in ula, ki jo že poznamo kot vsakovrstno shrambo. Če beremo napis OSTI JAREJ v tem smislu, pomeni, da je v tej situli spravljeno nekaj, morda seme kake žitarice, ki naj ›ostane‹ do spomladi, ki je ›najmlajši‹ letni čas (jaro v češčini pomeni pomlad).

Končnico na –ej smo že zasledili pri raznih napisih kot dajalnik, tretji sklon, dativ. Torej JAREJ = jareju. ARI so bili neke vrste svečeniki ali kako drugače pomembni ljudje. Če je bil del pridelka namenjen enemu od njih, se zapis lahko razume kot ‘to ostane za jareja’. Danes bi rekli ‘odstotek, davek, ki gre jareju’.

Ne vem, kakšno obliko je takrat imel imenovalnik, danes bi bil gotovo JARC. Da to drži, lahko preverimo iz raznih podob, ki so se ohranile iz že rimljanskih časov. Iz teh podob je razvidno, da so nekatere dostojanstvenike upodabljali z dodanim parom jarčevih rogov. Jarec je italijanski ariete ali montone (oplojevalec), ki pa že nakazuje dodatne lastnosti teh osebnosti, privilegije, ki so jih uživali v družbi ti dostojanstveniki, kot na primer jus primae noctis – pravica prebiti prvo noč z nevesto. Ti Ariji so imeli v svojih rokah oblast; združeni so bili v gospodarsko-kulturnih krožkih in od tod tudi termin aris-to-kracija.«

D. N.