»V avstroogrski monarhiji so Slovence uvrstili med tiste narode, ki niso ustvarjali svoje narodne zgodovine. Sodeč po komentarjih zgodovinarjev naj bi bila njihova zgodovinska vloga vse od devetega stoletja naprej drugotna. Bili naj bi zgolj nedejavno ljudstvo, porinjeno na obrobje političnega in družbenega dogajanja v Evropi. Takšno mnenje pa ni utemeljeno,« v svoji knjigi Slovenija – podoba evropskega naroda piše dr. Jožko Šavli (1943–2011). In dokazuje nasprotno. Podprto z mnogoterimi zgodovinskimi in drugimi viri.
Ta Šavlijeva knjiga je verjetno prvo zgodovinsko delo, ki upošteva nepretrgano državnost Slovencev. Zgodovinopisje se je doslej tej temi povsem izogibalo. A spoznanje, da ta državnost obstaja, se dr. Šavliju ni porodilo kar čez noč. Oblikovalo se je v več letih, postopoma, z odkrivanjem pomembnih dogodkov, ki so bili v zgodovinskih učbenikih zamolčani, kot je denimo slovenska zmaga nad Turki pri Sisku leta 1593.
Po mnenju zgodovinarjev in mnogih drugih je pravzaprav uganka, kako se je nam Slovencem sploh posrečilo preživeti stoletja tuje nadvlade in kljub temu ohraniti silo in moč, potrebno za ponovno narodnostno oživitev na evropskem političnem odru.
Vendar pa večstoletno preživetje Slovencev ne bi smelo presenečati, pravi dr. Šavli, ker je naša zgodovinskost v resnici dokazano dejstvo. Če bi bila preteklost Slovencev res taka, kot nam jo razlagajo zgodovinarji, bi Slovenci ne mogli preživeti. Ne bi se ohranili, če bi bili res samo orodje v rokah »ustvarjalcev zgodovine« pod nadvlado tujih fevdalnih gospodov.
Večstoletno preživetje Slovencev ne bi smelo presenečati, ker je naša zgodovinskost v resnici dokazano dejstvo.
»Upoštevajoč vse to, postanejo Slovenci zares natio incognita – narod, čigar temelje obstoja je treba s pravnega vidika šele odkriti ne le ljudem v svetu, temveč tudi Slovencem samim. Zgodovina je bila očitno pisana za cilje ideologij velikih narodov, kjer majhni narodi, kakršen je slovenski, niso našli mesta, ki jim pripada. Zgodovinopisci so najbrž namenoma spregledali dejstvo, da je bila celo sama Avstrija, gledano s političnega stališča, zgolj nadaljevanje prvotne slovenske države Karantanije, ki je v zgodnjem srednjem veku nastala na območju Vzhodnih Alp. Avstrija je bila kasneje jedro habsburške monarhije. Vendar jo njeni severni sosedje, to je Čehi, še danes imenujejo Rakousko, kar je samo premena v nazivu Koroško, to je Karantanija.
V slovenski zgodovini so bile vaške srenje, v katerih je bilo življenje tesno povezano z izročilom in spoštovanjem starih običajev, tista jedra, ki so bila sposobna vzdržati pritiske severa, vzhoda in zahoda.
Trditev o ›tuji‹ fevdalni gospodi, ki naj bi vladala Slovencem v srednjem veku, ne vzdrži resne kritike. Plemstvo Slovenije v resnici ni bilo tuje in je mnogokrat izpričalo svojo pripadnost karantanskemu slovenskemu izročilu,« še piše dr. Šavli.
SAGA O KARANTANIJI
A teorije in dokazi ne bodo prepričale prepričanih. Kdor hoče podoživeti tedanji čas naših prednikov in se sam odločiti, kateri različici zgodovine bo bolj zaupal, lahko prebere Sago o Karantaniji. Ta obsega tri zgodovinske romane pisatelja Ivana Sivca: Kralj Samo, Cesar Arnulf in Kneginja Ema.
Kralj Samo je roman o življenju in delovanju kralja Sama (585–658; vladal je od 623 do 658), ki je prvi združil slovanska plemena v državno skupnost. Sivec opisuje prvega voditelja velike karantanske države, ki je obsegala del sedanjega slovenskega ozemlja, skoraj celotno zdajšnje avstrijsko ozemlje, del Češke, Moravske in dežele Sorbov. V romanu opisuje njegov neizmeren smisel za organiziranost velike skupnosti, delo, sanje in delovanje ljudi pod njegovim vodstvom. Ljubezen in vojaške aktivnosti, boj proti Obrom in Frankom. Rast in propad skupnosti, ki je bila pozneje za vzor premnogim drugim državam, skupaj z vzorno srenjsko in vojaško organiziranostjo. Ljubezenski roman je naslonjen na trdna zgodovinska dejstva, doslej manj znana slovenskim bralcem.
V slovenski zgodovini so bile vaške srenje tista jedra, ki so bila sposobna vzdržati pritiske severa, vzhoda in zahoda.
Cesar Arnulf je pripoved o življenju in delovanju Arnulfa Koroškega (850–899), sina slovenske matere Ljudmile, po očetu pa prapravnuka legendarnega Karla Velikega. Na Gosposvetskem polju je bil ustoličen kot koroški vojvoda in se je na koncu povzpel celo do cesarja Evrope. Papež Štefan V. ga je namreč 22. februarja 896 okronal za cesarja celotnega frankovskega kraljestva. Njegova živahna življenjska pot je opisana od otroštva naprej, vse do velikega vzpona in kronanja v Rimu. Doma je bil iz Blatograda ali Moosburga ob Vrbskem jezeru, kjer obstaja muzej o njegovem delovanju. V slovenski zgodovini pa je tako rekoč povsem zamolčana osebnost, sicer znana vsem evropskim vladarjem.
Kneginja Ema je roman o razgibanem življenju in delovanju Eme (Heme, 980–1045) iz rodbine Breško-Selških grofov, poroki z Viljemom II., nesreči njunih dveh sinov, moževi smrti ter njeni postavitvi samostana v Krki na Koroškem (Gurk).
Razširjen članek si lahko preberete v reviji Misteriji, št. 374 (september 2024).
Knjiga: Slovenija – podoba evropskega naroda
