»Biti materialno uspešen ne pomeni biti duhovno reven,« je v knjigi Jaz, alkimist napisal Renato Rene Volker, pisec in slovenski stand up komik, performer, kandidat za evropske parlamentarne volitve, deklariran homoseksualec, ki z avtobiografskim potopisom nadaljuje svetovno uspešnico brazilskega pisatelja Paula Coelha. Rene je kot nekakšen novodoben alkimist v duhu Coelhevega sporočila – usoda je naklonjena tistim, ki s srcem sledijo svoji osebni legendi. Po sledeh originalne zgodbe je poiskal svojo pot in svoje sanje ter odkril zaklad, ki ga nosimo v sebi. Glavno vodilo knjige je, da se da tudi iz bolečine narediti nekaj lepega in spremeniti svinec v zlato.

Navdih za vašo novo knjigo »Jaz, alkimist« je bila svetovna uspešnica brazilskega pisatelja Paula Coelha »Alkimist«, gre pravzaprav za njeno nadaljevanje …

Vsako leto sem vsaj trikrat prebral Alkimista. Zakaj, ne vem, bral sem in bral, ni mi bil všeč konec. Mladi fant je sanjal, da je zaklad, ki bi ga rad našel, zakopan pri egipčanskih piramidah. On pa je bil v Španiji v Andaluziji in ga je potem šel iskat. In ko je pri egipčanskih piramidah začel kopati, so ga napadli razbojniki. Eden od njih mu je rekel: »Kako si neumen, da hodiš sem iskat zaklad! Jaz sem sanjal, da me zaklad čaka v Španiji, v podrti cerkvi. Fant je šel nazaj domov in tam res našel zaklad. Vmes se je v neki egipčanski oazi zaljubil v dekle. Bil je fant, star šestnajst, sedemnajst let, šel je sam na pot, se zaljubil, vrnil in dobil denar. Zanimalo me je, kaj pa bo zdaj naredil? Ali se bo vrnil ali bo na punco pozabil, si vzel drugo, bo dal staršem nekaj denarja in se vrnil k njej …

»Alkimija je iz bolečine narediti nekaj lepega, kar olepša življenje tudi nekomu drugemu, ne le nam. To je glavna premisa knjige.«

Odpotoval sem v Andaluzijo za teden dni. In sem tam bluzil ter iskal tisto podrto cerkev iz zgodbe. Nisem je našel, ker si jo je Paulo Coelho seveda izmislil. Sem pa našel ruševine nekega gradu oziroma stolpa. V trenutku, ko sem ga zagledal, sem vedel, to je to, in sem začel pisati neke osnutke. Nato sem zaradi kovida obtičal v karanteni v nekem hotelu v Španiji. Celo prvo poglavje knjige sem napisal na telefon, v slovenščini in angleščini. Potem sem šel nazaj v Slovenijo, kaj pa zdaj? Zgodba je bila čudovita, večplastna …

Se vam je zgodilo kaj posebnega na poti v Egiptu in Maroku, kjer se dogaja originalna Coelheva zgodba?

Na isti dan, ko sem končal prvi del zgodbe, sem drugo leto ponovno letel do Malage in nato v Tangir. Cel teden sem sedel v kotu lokala, potem pa sem začel pisati drugi del. Našel sem vse stvari, ki so omenjene v knjigi, od ulic do trgovin. Po desetih dneh sem se vrnil nazaj, kaj pa zdaj? V Egiptu sem že bil. Je treba iti v oazo, ali ta oaza sploh obstaja? Ta oaza dejansko obstaja. Hčerka in sin sta mi rekla: »Rojstni dan imaš, šestdeset let, tu imaš karto in čez štirinajst dni letiš v Aleksandrijo.« Zakaj Aleksandrija? Seveda, Aleksandrijska knjižnica. Potem sem šel v oazo, tam sem pisal in hodil naokrog. V tej oazi sem spoznal fanta, ki vodi kamp, kamor ljudje hodijo prav zato, ker berejo Coelhevega Alkimista. Z njim sem se dogovoril, da bo ljudi, ki bodo prišli v oazo, čakalo moje nadaljevanje. Potem se je zgodilo, da je prav ta fant čakal na punco, da se vrne k njemu iz Francije, in jaz sem mu pomagal urejati vize, da se bosta srečala v Franciji. Vse to se je nabralo v Coelhevo izmišljeno zgodbo. On jo je napisal v štirinajstih dneh, ker je bila v njem že napisana, je rekel, in jaz sem šel po sledeh te originalne zgodbe. Vmes sem srečal še Klemna Laha, ki je doktor primerjalne književnosti, in mi je napisal teoretsko osnovo. Moja bivša učenka, ki je bila sicer zelo kritična do mene, mi je rekla: Veš kakšen mir čutim ob branju tvoje knjige!« Kaj pa je lepšega kot podariti bralcu mir?

Bo sledilo še kakšno nadaljevanje?

Januarja grem ponovno na to pot. V enem kosu jo bomo prehodili trije. Z menoj bosta šla še snemalec s kamero in režiser Ven Jemeršić, ki bosta gotovo imela svoja doživetja. Zgodbo bom pisal tudi skozi njune oči. Življenje je v bistvu eno samo vračanje. V originalnem Alkimistu je glavna premisa »Vse, kar se zgodi enkrat, se zgodi enkrat. Kar se zgodi dvakrat, pa se bo zagotovo še tretjič.« Zato bom naredil tudi ta drugi del. Vsakič, ko greš po isti poti, si drug človek. Pot ostaja ista, ti se spreminjaš. Ljudje, ki prihajajo na to pot, se in te spreminjajo, so drugačni.

Kako pa je z avtorskimi pravicami?

Marca sem bil v Barceloni, kjer je Inštitut Paula Coelha, ki ima vse avtorske pravice. Hotel sem, da je moje delo legalno in da bi mi oni pomagali pri promociji moje knjige. Tekst je bilo treba prevesti v angleščino in hrvaščino. Našel se je nekdo, ki mi je plačal oba prevoda. Knjiga je tudi že na Amazonu. Potreboval sem še sredstva za tisk in oblikovanje za slovensko verzijo. Drugi pokrovitelj mi je plačal tudi to. Zgodila se je prava čarovnija. Začelo se mi je odpirati. Neka platforma se mi je vzpostavila in prepoznavnost prek medijev, vsake toliko časa sem gost na TV3 v oddaji Faktor. Temu sem rekel socialna alkimija.

A kot lahko beremo v vaši »Bibliji greha« ste preživljali veliko bolj temno noč duše; preživeli ste smrt dveh partnerjev, premagali smrtonosno bolezen, dvakrat poskusili samomor … Kaj se je zgodilo, da ste se dvignili kot feniks?

Moje ime je Renato, ki pomeni ponovno rojen, prerojen ali pa kralj je rojen. In dokler tega nisem ponotranjil, da se vsake toliko časa človek prerodi ... Če nisi vsakih pet let drugačen, potem nisi živel, potem si samo životaril in se staral. Samega sebe, kot sem danes, ne poznam. Bil sem poročen, pri triintridesetih letih sem imel prvega moškega, z ženo sva se ločila, imam dva otroka, štiri vnuke, zdaj se je, medtem ko sem pisal knjigo, spet našel moški, ki želi biti v zvezi z menoj. O tem v knjigi tudi pišem, da vem, da se bo, ko bom našel zaklad materialnih dobrin, pojavil tudi nekdo, ki bo moj sopotnik. Ubesedil sem ga. Zapisal sem: »V zadnji tretjini življenja ni več štafetne palice, je samo še ciljna ravnina.« In zdaj se je pojavil nekdo, ki bi rad to pretekel z menoj. Jaz bi se pa rad sprehodil z njim, ker želim, da traja.

V življenju sledite znamenjem. Ko ste se pred sedmimi leti zdravili na onkologiji, ste v deliriju sanjali črnega krokarja, ki vam je zakrakal pomembno sporočilo.

Bil sem na onkologiji, užival sem dvanajst ali štirinajst tablet na dan. Imel sem halucinacije. Konec je bil. Prišel je en črn hudič, krokar, in zakrakal: »Pustim ti ostati, če imaš še kaj dati.« Zjutraj sem vzel telefon, poklical mamo, sestro, sina in hčerko in jim rekel: »Jaz izbiram življenje, ukinite vsa zdravila.« Bil sem na vozičku, tehtal petinpetdeset kilogramov, z mišično distrofijo, sin me je vozil naokoli v plenicah … Življenje je stvar izbire.

Ljubezen je nedvomno najmočnejša povezovalna sila na svetu. Doživeli ste ljubezen do moškega in do ženske. Napisali ste: »Ko ljubiš, ne zveniš, ampak odzvanjaš.«

Oba sta že pokojna. Pri piramidah sem pred desetimi leti zakopal vojaške škornje mojega partnerja, ko še ni bilo nikjer duha ne sluha, da bom napisal knjigo. Letos sem šel tja in zdaj, ko bomo šli celo pot, bom še knjigo zakopal zraven njega, da jo prebere. V Egiptu sva bila na potovanju, staknil je virus in v treh dneh umrl. Ko sem čez skoraj dvajset let prišel na infekcijsko kliniko, sem ležal v isti sobi kot takrat on.

V knjigi pišem o tej alkimiji, spremembi. Človek samega sebe spreminja v bistvu. Kako lahko iz slabega, iz smrti, iz bolečine, torej iz svinca, naredimo zlato. Alkimija je iz bolečine narediti nekaj lepega, kar olepša življenje tudi nekomu drugemu, ne le nam. To je glavna premisa knjige.

V kateri žanr bi uvrstili svoje pisanje?

Gre za avtobiografske potopise. V London sem šel, ker sem iskal geografske rešitve za čustvene probleme. Nisem jih našel, vrnil sem se domov. Avseniki so imeli prav, ko so peli »Ne išči sreče drugod kot le doma«.

Verjamete v usodo ali v kakšno silo, Boga, ki vodi naše življenje?

Sam verjamem, da dobimo to, kar potrebujemo, in to, kar smo v tistem trenutku sposobni sprejeti. Velikokrat nam pridejo nasproti stvari, lahko so dobre, ampak jih enostavno odrinemo, ker ne čutimo, da so naše. Ker še nismo dovolj zreli, da bi jih sprejeli, ker ne verjamemo, da smo jih vredni.

Andreja Paljevec

Knjiga: Jaz, alkimist