Pravljice najdemo v vseh kulturah po svetu, vsak narod pa ima svoje. Vendar niso namenjene le otrokom, kot so mnogi dolgo verjeli na Zahodu. Njihovo globoko sporočilo je namenjeno ljudem različnih starosti in okolij. Da bi razumeli to sporočilo, moramo biti odprti za vse možnosti.
»Ker so otroci še vedno tako odprti in še ne živijo v vnaprej določenih vzorcih mišljenja in čustvovanja, pravljice sprejemajo nekritično in z veseljem. A odkar so psihologi v pravljicah odkrili arhetipske vzorce človeškega vedenja in v njih videli pomoč pri duševnem razvoju, je število odraslih, ki proučujejo pravljice, precej naraslo. Imajo potencial, da ljudem pokažejo pot pri iskanju prvinskega vira bivanja,« pravi Belgijec Heinz Kleiner, ki proučuje sporočila pravljic zahodnih in vzhodnih kultur.
PREOBRAZBA ČLOVEKA
Pravljica pripoveduje o dogodku, ki poteka na več ravneh stvarstva. Potek dogodkov meji na čudežno. Glavni junaki v pravljicah se zaradi svojih napak, včasih tudi brez lastne krivde, znajdejo v težkem položaju, iz katerega se ne morejo rešiti z lastnimi močmi. Človeške sposobnosti same po sebi niso dovolj za razrešitev zapletenega položaja. V dogajanje mora zato poseči nadčloveška raven, da lahko junak, potem ko se zave svojega najglobljega bistva, preraste svojo staro naravo in se podredi zakonom druge ravni stvarstva.
Pravljice imajo potencial, da ljudem pokažejo pot pri iskanju prvinskega vira bivanja.
Pri njegovem poslanstvu mu sledijo in ga podpirajo tudi bitja iz živalskega in naravnega kraljestva. Zato v pravljicah ni čudno, če osebe, ki so vpletene v dogajanje, razumejo jezik vseh bitij. Razumejo, kaj jim živali želijo povedati. Pri načrtu odrešitve in reševanja glavnega junaka sodelujejo po svojih najboljših močeh.
Pravljice imajo dolgo tradicijo. Kot vse modrostne knjige so bile zbrane in zapisane šele takrat, ko je obstajala nevarnost, da bo ustno izročilo usahnilo. Živa beseda, odtisnjena v črnilo, je izgubila veliko svoje moči in vpliva. V prejšnjih časih, in tako je bilo še v devetnajstem stoletju, so ljudje v skupini doživljali, kako jih je pripovedovalec, medtem ko so poslušali njegove besede, zgolj s pomočjo izgovorjene besede ponesel v drug svet. Ker so poslušali ne le z zunanjim, temveč tudi z notranjim ušesom, so bili to trenutki sprostitve za dušo in duha.
Današnji otroci, če imajo še srečo, da jim kdo pripoveduje ali glasno bere pravljico, lahko z živim stikom z drugačnim svetom v sebi prebudijo spomin, ki jim kaže pot do prvobitnega vira človečnosti za razvoj duše.
»Kakšen motiv žene sodobno družbo, da s pretirano količino predšolske vzgoje čim prej konča otrokovo brezskrbno otroštvo? S takšnimi ukrepi se intelektualna bistrost ceni bolj kot moč, ki se skriva v čistem srcu. Današnja prednostna naloga je očitno prevlada umskih moči nad sposobnostmi srca. S pomočjo pravljic pa bi človeštvo lahko našlo pot nazaj k celostnemu pogledu na svet, v katerem vse življenjske pojave vodi eno in isto načelo,« še pravi Heinz Kleiner.
POHORSKE PRAVLJICE
Slovenci beremo tuje pravljice, kot da svojih nimamo. Pa jih imamo. Le poznamo jih ne. Denimo Pohorske pravljice. Knjigo Pohorske pravljice, Pohorske bajke in Pohorske legende je avtor Jože Tomažič mojstrsko napisal v času, ko smo bili Slovenci v najhujšem primežu okupatorjev. Prva izdaja Pohorskih pravljic je izšla leta 1942, Pohorskih bajk leta 1943, Pohorskih legend pa 1944.
Slovenci smo se ohranili po zaslugi življenjske in duhovne moči, ki so nam jo zapustili naši predniki.
»Ko prebiramo njegovo delo, na prvi pogled ne opazimo v njem izredne duhovne moči našega naroda. Korenina te moči je starodavna, še predkrščanska. Ne opazimo je samo v bajkah, temveč tudi v drugih zgodbah,« pravi Radivoj Humar, ki je združil vse tri knjige v eno – Pohorske pravljice.
Gre za dediščino naših prednikov, za najstarejše duhovno izročilo o nas samih, ki so ga prenašali na mladi rod in s tem iz sive davnine ohranjali identiteto Slovencev. Ohraniti to dediščino jim je narekoval njihov čut, kot tudi njihova zavest.
»Maloštevilni narod Slovencev je skozi dolgo zgodovino uspel ohraniti svojo istovetnost vse do današnjih dni. Da smo se Slovenci ohranili, imajo mnogi za čudež, ki pa to nikakor ni. Naša ohranitev izhaja iz življenjske in duhovne moči, ki so nam jo zapustili naši predniki. Danes se je skoraj ne zavedamo več ali pa vsaj premalo.
Bajke, pravljice, legende in ljudski običaji na Pohorju vsebujejo prvine, iz katerih je mogoče povzeti tudi neko zaokroženo podobo verovanja naših prednikov v času pred pokristjanjenjem. Iz njihove stare vere je duhovna dediščina v veliki meri prešla v poznejše krščanstvo. Toda raziskave o tem je doslej povsem onemogočila predpostavka, da so se naši predniki šele v šestem stoletju po našem štetju preselili iz domnevne pradomovine nekje za Karpati. Vendar pa v našem izročilu ni o prihodu kakih prednikov izza Karpatov nobenih sledov. Kulturno in bajeslovno bogastvo na Pohorju je avtohtono in nam je zaradi tega še toliko bolj dragoceno,« pravi Radivoj Humar.
Knjiga s pravljicami ima svoje sporočilo, namenjeno vsem, ki v sedanjem času mimo globalizacije iščejo duhovno življenje in notranje doživetje in ga ob luči iz knjige tudi najdejo.
T. S.
Razširjen članek si lahko preberete v reviji Misteriji, št. 373 (avgust 2024).
Knjiga: Pohorske pravljice