Slovence nas predstavljajo kot narod brez zgodovine, kot narod dekel in hlapcev, a v knjigi Slovenska znamenja nas avtor dr. Jožko Šavli (1943–2011) predstavi v povsem drugi zgodovinski luči. Ne kot hlapce in dekle, temveč kot ponosne ustoličevalce vladarjev. Slovenski narod je imel med drugim tudi odločilno vlogo pri obrambi krščanskega Zahoda pred Turki in islamom.
Ob knjigi Slovenska znamenja, v kateri avtor zelo poglobljeno opisuje izvore znamenj, bralec že po nekaj prelistanih straneh osupne. Če to, kar opisuje avtor o naši zgodovini, ne bi bilo res, Slovenci danes ne bi imeli lastne države in ne bi govorili slovensko. Kot opisuje avtor, imamo izjemno bogato duhovno in kulturno zapuščino. Morda se zdi staromodno, vendar iz nje črpamo še danes. Teh simbolov, ki jih opisuje dr. Šavli, danes skorajda nimamo več v zavesti. So pa zagotovo v našem nezavednem kot arhetipi, le »vklapljajo« se drugače kot nekoč.
POMEN PRETEKLOSTI
In zakaj je brskanje po zgodovini sploh pomembno in ni izguba časa? Zaradi resnice in vesti. Tiste prave resnice, ne tiste, ki je zapisana v zgodovinskih knjigah, ki jih pišejo zmagovalci, ampak tiste resnice, ki jo začutimo s svojim najglobljim bistvom. Pa tudi, ker je sedanjost, kako živimo sedaj, tlakovana tudi z odločitvami naših prednikov. Tudi naše odločitve v tem trenutku vplivajo na življenje naših zanamcev. Danes bi živeli boljše in mirnejše, bogatejše na vseh ravneh, če bi našo preteklost poznali in iz nje vzeli tisto najboljše, ne najslabše. Prek knjige se lahko uglasimo na resnico in vest, ki nimata roka trajanja. Povežemo se z nekimi drugimi zakonitostmi, ki ne preminejo in lahko začutimo njihovo veličino.
V izročilu Slovencev je prav lipa sveto drevo ali drevo življenja.
Knjige seveda ni treba vzeti za sveto, kot ničesar drugega. Nas pa lahko ob prebiranju poveže s pozabljeno preteklostjo, ki pa še kako živo brni, brbota nekje v nas. Zgodovina se menja, simboli, znamenja in arhetipi pa živijo naprej. Ko beremo o njih, oživijo tudi nas.
Simboli, ki jih v knjigi opisuje dr. Šavli, so lipa, knežji kamen, zlatorog, črni panter, knežji kamen, vojvodski stol, slovenski klobuk, nagelj … V nadaljevanju si pobližje poglejmo njegovo razlago lipe in nageljna.
LIPA
To drevo je že v predzgodovini ponazarjalo vez med zemeljskim in božjim svetom. Vsak narod je lastno usodo ponazarjal v neki rastlinski vrsti, značilni za njegovo življenjsko okolje. V izročilu Slovencev je prav lipa sveto drevo ali drevo življenja. Kot drevo življenja se pojavlja v Srednji Evropi najbolj izrazito na območjih, kjer so še pred Rimljani in Kelti bivali Veneti ali Vendi, že v prvem tisočletju pred našim štetjem.
Pri Slovencih je bila lipa na vasi središče vsega družabnega življenja. Pod njo so se vršila vaška zborovanja, na katerih so se posvetovali hišni gospodarji o srenjskih zadevah, pod predsedstvom županov, ki so tudi razsojali pravde. Pri razsojanju in odločanju o skupnih zadevah so županu stali ob strani vaški starešine, kot je določala prastara slovenska navada. Že za časa Karla Velikega so ti patriarhalni vaški zbori ter pravde dobili tudi sodnopravno obliko. In medtem ko je drugje skliceval javna zborovanja grof in potem njegov namestnik, je imel po slovenskih deželah to nalogo župan s svojo dvanajstijo; to je sestavljalo dvanajst mož, ki so bili na čelu vaške srenje.
Pod lipo so domačini prirejali plese. Vsako leto so imeli »rej pod lipo« – obred, s katerim so mladi vstopali v svet odraslih.
V odgovor na vprašanje, zakaj je prav lipa postala v srednjeevropskih deželah drevo življenja, Jožko Šavli piše: »Zdravilne rastline imajo v ljudskem verovanju skrivnostne moči in predstavljajo same po sebi nekaj božjega. Toda izmed mnogih vrst dreves v notranjosti Evrope ni razen lipe nobeno tako zdravilno, cvetoče in dišeče, obenem pa lahko tako staro in mogočno, da razteza svoje veje in vrh daleč v nebo. V tisto nebo, ki človeku že od najstarejših časov pomeni vse neskončno, nadzemeljsko in s tem nadnaravno, to je nebesa, bivališče Boga.«
NAGELJ
V vsakdanjem življenju in v ljudskem izročilu Slovencev ni noben cvet tako cenjen in opevan kot nagelj, tako da ga danes imenujemo kar »slovenska roža«. Ljubezenska in ljudska roža.
Simbolika cvetja izhaja še iz predzgodovine: »Že od davna pomeni cvet človeku nekaj vzvišenega, božjega, svatovsko oblačilo narave, ki napoveduje njen sad. Vsak cvet je oblikovan simetrično, geometrijsko polno, in vendar ni na njem nič togega, marveč sama milina in ljubkost. Podobno kot v primeru dreves so bili ljudje tudi o cvetovih že v najstarejših časih prepričani, da se v njih nahaja duša. Cvetje jim poleg tega ni bilo le za okras, imelo je tudi zdravilno moč in varovalo naj bi jih pred hudimi duhovi.«
Iz primerjave med slovenskim nageljnom in med simboli cvetov pri drugih narodih je razvidno, da nagelj Slovencem ni samo najbolj priljubljen cvet. Je prava narodna roža, ki spremlja našega človeka že od zibke, skozi življenje, saj ga ni pomembnega dogodka, kjer ne bi bil prisoten bodisi v šopku ali v pušeljcu. Slovencem pomeni nagelj ljubezen, veselje in življenje.
»V njem se izraža čustvo in poetičnost slovenskega človeka. To je ena od tistih potez, ki je našim ljudem skupna po tako različnih pokrajinah, od Primorske in Istre do Kranjske, Koroške, Štajerske in Panonije. Znamenje, katerega govorico razumejo vsi, kakor poznajo po vseh slovenskih pokrajinah na primer Kralja Matjaža in lipo, drevo življenja.
Značilno pa je, da se je nagelj uveljavil kot ljudska roža šele v prejšnjem stoletju, v zanosu narodne romantike, in to med podeželskim ljudstvom. Zaživel je v ljudskih navadah, pušeljcih, zlasti pa v okrasju na ročnih delih. Njegove umetniške upodobitve so do najbolj pestrih oblik, čustvenih potez in domiselnosti oblikovale slovenske žene in dekleta. V teh oblikah najdemo neverjetno tenkočutnost, iskanje novega, lepega in prisrčnega, toliko iznajdljivosti v umetniškem in čustvenem izrazu, da nas preseneča,« še piše dr. Šavli.
Tatjana Svete
Knjiga: Slovenska znamenja
