Brezplačna poštnina pri nakupu nad 49€.

BREZPLAČNA POMOČ IN SVETOVANJE

01/231-93-60 ali 051 307 777

Vaše zgodbe

Ko duša nima miru

Bili smo v sobi in gledali poročila. Moja hčerka, sin, prijatelj in jaz. V kuhinji za nami je gorela luč. Pogovarjali smo se in smejali. Naenkrat slišimo težke korake po kuhinji in stokanje. Prepoznali smo moški glas. Le kdo nam je prišel na obisk?

Vsi smo šli v kuhinjo. Nikogar ni bilo.

Verjetno kdo kaj prodaja, pa je šel v drugo sobo? Iz kuhinje grem na hodnik v sobo. Nikogar ni bilo. Je pa šel na podstrešje, si pravim. Grem na podstrešje, ki je naprej od kuhinje. Vse pregledam, nikogar ni bilo.

To je pa čudno, sem si rekla.

Je šel ven, stoji pred vrati?

Vrata pa so bila zaklenjena.

Takrat smo se vsi ustrašili. Jaz pa sem hčerki rekla, naj prinese sveče. V kuhinji na mizi sva jih prižgali in sva na glas molili Oče naš. Rekla sem naglas: »Tvoja duša naj gre počivat v miru!« To sem trikrat ponovila.

Potem je bil mir.

Jaz sem pa vedela, kdo je bil. Sosed pod nami je umrl.

Tisti dan se je žena vrnila s pogreba. Njegova duša pa se je prišla od nas poslovit, ker nismo šli na njegov pogreb.

Tanja

Povezani članki

Hvaležna za trpljenje

Leta 1955 sem bila stara deset let in z mojo mamico sva bili povabljeni na godovanje moje botrce, na čaj in pecivo. Ko sva se vračali domov, je bila svetla noč, 19. novembra na dan Elizabete. Na našem hodniku so bili števci za elektriko, in tako je sekalo po steni pri števcih, mrzel veter brez vsakega prepiha, groza! Lasje so mi stali pokonci in moja mamica mi je rekla: »Morava...

Obiski iz onstranstva so resnični

Rodila sem se z jasnovidnimi in drugimi nadčutnimi zaznavami. Tako sem tudi smrti svojih najdražjih videla že prej, preden so se tudi res zgodile. Ko se je na pot v onstranstvo odpravljal moj zvest prijatelj iz otroštva, sem pol leta pred tem večkrat sanjala, da odhaja, jaz pa sem ga poskušala potegniti nazaj. Neuspešno. Od njega sem se morala posloviti, na njegovem pogrebu pa me je nenadoma prešinila misel, da...

Nenavadno srečanje

Mojemu staremu očetu se je pripetilo nekaj, kar se je prav gotovo že tudi komu drugemu. Prav tako bi poprej tudi omenil Aškerčevo pesem Mejnik, ki govori o srečanju z dušo nedavno umrlega soseda. Stari oče – po imenu Anton – je svojo mladost preživel na Dolenjskem. V tistih časih se je iz kraja v kraj hodilo peš in ne tako kot danes z avti in kolesi. Tako se je...

Rdeče jagode

Sedela sem pri oknu. Črički so peli, med drevjem so letale kresničke, nebo je bilo posuto z zvezdami, polno luno pa so zakrivali koprenasti oblaki. »Večerja je,« me je vzdramil mamin klic. Na mizo je postavila polno skledo dišečih žgancev. Brata sta zgrabila vsak svojo žlico. Vsi smo zajemali iz ene sklede. »Kdaj pride oče?« je vprašal mlajši brat. »Saj veš, do teme kosijo, potem še večerjajo. Pozno bo prišel.«...

Nenavaden obisk

Pred nekaj leti sem se odločila silvestrovati v Bratislavi, na Slovaškem. Ker sem pred leti spoznala Slovakinjo iz Bratislave, sem se odločila, da ji po dolgem času spet pišem in ji sporočim moj prihod. Ker sva bili dobri kolegici, dolgo sva si pisali in tudi večkrat me je povabila v Bratislavo, sem bila prepričana, da mi bo kmalu odgovorila. Čakala sem in čakala, a odgovora ni bilo. Poiskala sem še...

Molitev za umrle duše

Moja šestletna mama in njena dve leti starejša sestra sta se neke jeseni, med prvo svetovno vojno, vračali v polmraku od večernic. Bilo je v Železnikih. Nekaj korakov pred pokopališčem sta srečali soseda. Stal je sredi poti. Sicer vedno prijazen mož se je, ko sta ga pozdravili, obrnil stran in potegnil klobuk čez obraz. Obstali sta in začudeno gledali za njim. Ko sta prišli domov, je bilo pred vrati v...

Razpad matrike

Zemlja pospešeno dviguje vibracijo in vedno več je Luči na našem čudovitem planetu. In Luč z vsakim dnevom bolj osvetljuje vsakršno temo. Tudi tisočletno temo peščice ljudi, ki so spretno držali vse vajeti v svojih rokah. Vsadili so nam sisteme, kjer smo pozabili na to, kdo smo, in postali ujetniki strahu, nemoči, jeze, kjer smo bili izkoriščani, zlorabljeni. Ta igra, ta zgodba se končuje. Matrika razpada na globalni ravni. Neskončno...

Anino slovo

Prijateljico Ano sem poznala že iz otroštva, prijateljska vez z njo pa se je z leti še utrjevala. Veliko sva skupaj doživeli in si marsikaj zaupali. Mislila sem, da mi zaupa skoraj vse. A izkazalo se je, da sem se zmotila, saj sem ji jaz zaupala več. Ob enem od njenih obiskov sem še posebej začutila njeno tegobo in žalost, ki ji je ležala nekje na duši … Le zakaj...

Papežev blagoslov

Bilo je pred leti, ko je bil naš papež Janez zelo težko bolan. Časopisi so mnogo pisali o njegovi neozdravljivi bolezni, kar mi je bilo kar težko, ker sem ga spoštoval, ko je šel toliko med svoje vernike, in še danes je spoštovanja vreden. Neke noči se prebudim okrog dveh in ne zaspim nazaj, bil sem popolnoma buden, pri popolni zavesti. Premišljujem vse sorte dogodkov, pri raznih razmišljanjih pa mi...

Moja zgodba

Po prebiranju zgodb v vaši reviji sem se opogumila, da vam tudi jaz povem svojo. Zdaj imam enainsedemdeset let, dogodila se je v mojem otroštvu. Bilo je poletje in bilo mi je devet let in pol, z družino smo bili na počitnicah v Piranu. Zbolela sem – kot se je kasneje izkazalo – za zlatenico, zato so se starši odločili, da prekinemo dopust. Odšli smo nazaj domov v Ljubljano, kjer...

Babica napove svojo smrt

Moja stara mama Tončka je točno vedela, kdaj bo umrla. Imela je nenavadno duševno moč, znala je zdraviti. Pri njej so se vsak zimski večer zbirale vaške ženice in si pripovedovale najrazličnejše zgodbe in skrivnostne pravljice, od katerih me je bilo potem hudo strah. Najbolj o beli ženski, ki da se prikazuje pod mogočnim hrastom pri vaškem izviru tople vode, kamor so hodile ženske pozimi prat perilo. Bilo je med...

Šmarna hrušica

Sodelavka me je nekoč vprašala, če poznam plod šmarne hrušice. Povedala sem ji, da sem že slišala zanjo, nisem pa vedela, kako izgleda in kakšnega okusa je. Naslednji dan mi je prinesla nekaj plodov. Z rahlim nezaupanjem sem poskusila prvega in takoj mi je bil všeč. Sladek okus teh majhnih temnih plodov mi je ugajal. Na spletu sem poiskala informacije o tej rastlini in izvedela, da ni le dobrega okusa,...

Moje štiri minute

Rano jutro je in odpravljam se na pot v Ljubljano. Zunaj je še megla. Kot bi rosilo. »Lahko se zgodi, da bo še hladneje,« ugibam. »Dobro bi bilo vzeti s seboj nekaj toplega za ogrnit.« Med zimsko garderobo izvlečem sivo jopo. Tisto tamehko, ki jo imam najraje. Še tekam po stanovanju in treskam z vrati, kot bi me nekdo lovil. »Glej da boš pravočasno pripravljena!« me opominja iz podzavesti. Nenadoma...

Tašča

Teja se je pri enaindvajsetih letih poročila in tako kot pač večina tamladih, katerih možje še imajo živeče matere, dobila taščo. Bila je drobna, prijazna gospa. Njun odnos je bil tistih enkrat na mesec, kolikor sta se videvali, povsem običajen. Nekih tesnejših čustvenih vezi med njima ni bilo nikoli. Zgodilo pa se je, da je Tejin mož tragično preminul … Tašče na pogreb ni bilo, ker je bila že stara...

A Nataše ni

Pozno decembrsko noč trkanje na vrata. Pogledam na uro. Zelo pozno je. Hitro zavržem misel o trkanju, saj je ura res zelo pozna. Najbrž je bil zimski veter, si rečem, ki zavija okoli hiše in požvižgava mrzle zimske melodije. Obrnem se na drugo stran, sicer predramljena, a namenjena zaspati. Trkanje. Ponovno. Brez dvoma razločno trkanje. Prešine me, da je pred vrati kakšno bitje, ki v tej mrzli zimski noči potrebuje...

Materinska ljubezen iz onostranstva

Bila sem že budna. Vrata spalnice so bila odprta. Naenkrat začutim vuuuuššš, neznana energija butne v spalnico in napolni cel prostor. Pogledam na uro, štiri zjutraj. Takoj sem vedela, da je to ONA. Moja tašča, ki je pred dvema dnevoma mirno zaspala v svoji kuhinji na kavču, s stekleničko vode v rokah. Kako hvaležno je jedla zadnje dneve življenja, ko sem jo hranila, kar ležečo, saj ni zmogla več vstati....