Slišimo, beremo, govorimo o enosti, si jo predstavljamo. A vendar, ko jo doživimo, je to res presenetljivo.
Izkušnjo enosti sem doživel na tedenski duhovni delavnici pred leti. Seveda delavnica ni pogoj za tako izkušnjo, vsak si bo našel sebi primerno, svojo pot do nje.

Vstal sem v tišini jutra. Sonce je že prebudilo naravo, ko sem stopal po poti proti morju. Nekako drugače sem se počutil to jutro. Opazoval sem stvari okrog sebe in se spraševal, kaj je drugače.

Na obali se je veter nežno zaganjal z morja in rahli valovi so potovali k obali. Ampak, ta veter, začutil sem ga, kot bi bil živ, kot da me objema, mi šepeta na uho.

Globoko vdihnem. Kako čutim ta zrak, ki mi polni pljuča. In ti valčki, ki hitijo proti obali, kot nežni kužki me pozdravljajo in se igrajo z menoj.

Začutim solze v očeh. Razširim roke in pozdravljam ta veter, to morje. Stopam po travi, za katero čutim, da je živa, se ji opravičim, da hodim po njej. Pozdravim blatno lužo od včerajšnjega dežja. Kako je lepa. Pozdravljam vse okrog sebe. Ko objamem drevo, se zavem, da sva oba eno in isto, tako kot vse, da sem le »slučajno« v tem trenutku jaz jaz in drevo drevo, da bi bilo lahko tudi obratno. Solze neizmerne sreče pa kar tečejo po licih. Obstanem ob obali jezera. Sicer plašne račke danes živahno priveslajo do mene. Tako smo si blizu.

Nadaljujem pot. Ta obupno lep občutek počasi popušča in se izgublja. Skušam ga zadržati, ampak kot bi se zaprla vrata v neki čudovit svet brez meja, za katerega zdaj vem, da obstaja. Morda bi bilo preveč lepo, če bi ta občutek trajal dalj časa. Bil sem zadovoljen, da mi je bilo dano občutiti to prečudovito enost. In zdaj vem, da ni žive in nežive narave, da ni nobene delitve, kot jo mi »vidimo«, o kateri se tako rado govori.

Ostal mi je spomin na občutenje enosti in verjamem, da bom še kdaj pokukal v ta svet, še preden ves zaplavam vanj.

Janez