Zadnjih deset let sva živeli skupaj v isti hiši. Bili so lepi pa tudi manj lepi trenutki. Moja mama je bila korajžna in samostojna ženska. Rodila je sedem otrok in dvakrat ostala vdova. Zadnja štiri leta je imela težave s srcem in zelo občutljive noge, ki so jo pogosto bolele. Pri osemdesetih se je naveličala življenja, ki je bilo zanjo velikokrat nepravično in kruto.

Bila je sam svoj zdravnik – kot je rada povedala, zadnjih dvajset let ni bila pri zdravniku. Manjše težave, ki so jo pestile, predvsem težave z nogami, je uspešno zdravila kar sama. Eno leto pred smrtjo je imela manjšo ranico na prstu na nogi. To sva uspešno pozdravili z domačimi mazili na bazi medu.

A usoda je hotela drugače. Čez leto dni se ji je spet pojavila ranica na prstu, tokrat sva rano mazali tudi z lekarniškimi pripravki. A rana se ni in ni zacelila. K zdravniku ni želela, kaj šele, da bi šla v bolnico! Sestre, ki živijo v tujini, so vztrajale, da jo peljem k zdravniku oziroma v bolnico. Odločila sem se, da jo v kratkem peljem na pregled, kajti rana se je počasi širila še na drugi prst in mama ni mogla več stopiti na noge.

Zgodaj zjutraj, malo preden sem običajno vstala, v polsnu začutim, da se je nekdo usedel na rob postelje. Moj Bog, kaj je to, kdo je to?

Videla sem mamo! Na rahlo se me je dotaknila, začutila sem nenavaden mir. Brez besed mi je sporočila, telepatsko, naj bom mirna in da bo vse v redu, kajti ona se tako ali tako poslavlja.

Skočim iz postelje, pohitim v mamino sobo. Mirno je spala kot že dolgo ne. Zbudim jo in ji rečem, da se morava pripraviti za pregled v bolnici. Povsem mirno je to sprejela, kot da bi ji rekla, da greva na izlet.

Pregledi so trajali več ur. Drugi dan je imela razširjeno rano skoraj do kolen, naslednji dan pa še na drugi nogi – gangrena! V enem dnevu se ji je stanje poslabšalo, kot bi trajalo mesece.

Morali bi ji odrezati najprej prst, potem pa še nogo – obe nogi, a tega ni pustila. Stala sem ji ob strani in jo negovala po svojih najboljših močeh!

Čez štirinajst dni se je poslovila.

Imeli smo čudovit obred. Dva dni po pogrebu proti jutranjim uram v polsnu zaslišim korake, ki prihajajo iz mamine sobe skozi kuhinjo do moje sobe. Vrata se odpro, bila je mama v svojem najljubšem predpasniku, s čudovitim nasmehom in žarečim obrazom.

Sporočila mi je, da je srečna.

Še danes po tolikih letih me to videnje navdihuje z radostjo!

Indira