To je bil čas kovida, ko smo onkološki bolniki in naši spremljevalci morali vstopati v poslopje skozi »zadnja vrata« – po dovozu za reševalna vozila od brega Ljubljanice. Ker je bila v tistem času izjemno pomembna točnost prihodov naročenih pacientov, in še, ker smo morali za vstop opraviti registracijo skozi najrazličnejše filtre našopirjenih moških postav, uniformiranih varnostnikov, sem se vsled bojazni, da ne zamudim in da ne bom zavrnjena, spustila v tek od nekdanje Jenkove plesne šole proti novemu vstopnemu mestu v onkološko stavbo, ki z rečne strani stoji nasproti stare, sedaj obnovljene zgodovinske stavbe ljubljanske Cukrarne.
Peš hoje je to kar precej poti. Ker sem hotela pridobiti na času, sem se navzdol spustila v lahen tek, ki se je proti koncu že spreminjal v spotikajoče, klecajoče gibanje. Vso pot sem si polglasno mrmrala: »Ljubi Jezus, daj, da ne zamudim!« in bližje ko sem prihajala k cilju tudi s srčno prošnjo, pomešano z negotovim strahom: »Ljubi Jezus, daj, da bo na kontrolnem pregledu vse dobro!«
Tako zatopljena v svoje misli in priprošnje mi že skoraj proti koncu poti do Onkološke pridrsa nasproti zelo majhna, morda meter in pol velika starka, pri kateri mi vzbudi pozornost njena oprava. Oblečena ali bolje izraženo ovita tudi preko glave je bila v stare cunje, iz katerih so gledale le oči. Od kod se je vzela ta prikazen? V trenutku me je prešinilo, da je menda res v bližini Cukrarne ali celo v njej zatočišče za brezdomce. In da gre v tej jutranji uri in hladnem marčevskem vremenu verjetno iz prenočišča, ker ga morajo brezdomci zjutraj zapustiti in oditi na cesto. In med mojo klecajočo, trzajočo hojo me prešine še zgražajoča misel: »Pa kako je mogoče danes, pri vseh teh gorah dobre rabljene stare obleke in čevljev, videti v živo takega razcapanca?« Malo zastanem in pomislim: »Pa še ženska je in tako zelo, zelo stara!«
V denarnici poiščem papirnatega evrskega desetaka, se sklonim k njej in ji s čuteče tresočim glasom rečem: »Za toplo kosilo!« Žena dvigne oči in me hvaležno pogleda. Ta njen pogled mi vzdrami nenavadno potezo, da jo z dvema prstoma svoje roke nežno pobožam po licu in stečem dalje. A takoj nato zastanem, ker me je prešinilo, da ta dva božajoča prsta sploh nista čutila materije – lica. Gledala sem svoja prsta, se z njima dotikala svojega lica in začudena ugotavljala, da v tistih starih cunjah sploh ni bilo živega telesa. Pogledam za starko, a ne vidim nikogar.
Na onkologijo sem kljub zastoju prišla pravočasno, pri zdravniku pa izvedela dobro novico, da hormoni za zdravljenje mojega »rakca« delujejo in da se zdravljenje lahko prične.
Ob vračanju domov sem v avtobusu razmišljala o tem svojem skoraj mističnem srečanju. Jezusa sem prosila za pomoč, da se vse dobro izteče, in Jezus sam v obliki tiste starke je prej preizkusil moj socialni čut, če sem vredna njegove pomoči. In pomagal mi je!
Gaja
