Rano jutro je in odpravljam se na pot v Ljubljano. Zunaj je še megla. Kot bi rosilo. »Lahko se zgodi, da bo še hladneje,« ugibam. »Dobro bi bilo vzeti s seboj nekaj toplega za ogrnit.« Med zimsko garderobo izvlečem sivo jopo. Tisto tamehko, ki jo imam najraje.

Še tekam po stanovanju in treskam z vrati, kot bi me nekdo lovil. »Glej da boš pravočasno pripravljena!« me opominja iz podzavesti. Nenadoma oklevam, iščem tehten vzrok, da bi se izognila današnjemu potovanju. Toda izbire ni. Prijavnica za seminarje je bila odposlana, kotizacija nakazana. Zopet se oglasi moj drugi jaz in se mi reži: »Ha, ha! Saj ne boš prišla na cilj.«

Skušam utišati onega drugega, a me zopet preglasi: »Tako, zdaj se pa že končno odpravi!« Saj res, zadnji čas je. Točno ob sedmih štartam. Takoj za prvim ovinkom ugotovim, da nimam sive jope. Oni drugi si hoče z ukazi zagotoviti premoč: »Vozi dalje, vozi! Ne potrebuješ jope. Pritisni na plin!«

Neka zla slutnja me opozarja na previdnost in že se vračam domov. Zanimivo. Jopo sem izgubila na dvorišču. Ko se pripeljem nazaj na isto mesto, ugotovim, da so medtem minile štiri minute. »Treba ti je tratiti čas! Samo obiraš se. Zdaj pa pohiti, da čimprej nadoknadiš zamujeno!« me zopet, kot obseden od hudiča, kara oni drugi.

»Ne bom hitela! Nič zato, če sem zapravila nekaj minut,« si rečem. Ta trenutek se mi odmašijo vse zapore, da sproščeno zadiham, otrdelost popusti. Sama sem, moj drugi jaz je zgubil moč. Vozim sproščeno in spremlja me pomirjujoča glasba z radia.

Za mano je že dobra polovica poti, ko zagledam na cesti neko zmedo. Kmalu ugotovim, da gre za prometno nesrečo. Ura kaže osem in štirinajst minut. Izpod modrega pasata se cedi neka gosta tekočina. Beli fiat je s sprednjim delom obrnjen v rob ceste. Nekoliko stran stoji parkirano terensko vozilo z na stežaj odprtimi vrati. Trije moški živčno krilijo z rokami. Eden od njih skuša odpreti vrata belega avtomobila. V njem vidim človeka, ki se premika. Ker je vsa ta gmota na mojem voznem pasu, jo previdno obvozim po levi strani, tik mimo modrega avtomobila. Tu pa zazija vame še večja groza. Na sprednji maski krvava zmečkanina, ki je kot na povodcu še spojena skozi razbito vetrobransko šipo s trupom. Več ne utegnem in ne morem gledati. Vsa drgetam, usta so v trenutku izsušena. »O ti Marija! O ti Marija!« ponavljam. Po nekaj kilometrih srečam policijsko vozilo in reševalce z vključenimi sirenami.

Vsa sem še prestrašena, a na cilj prispem v predvidenem času. Pozno popoldan se vračam. Zaradi pestrosti delovnega dneva se jutranji prizor umakne v ozadje. Mehko utrujena mrmraje spremljam popevko, ki jo vrtijo na radiu. Na sporedu so poročila, nato črna kronika. Slednja napoved pritegne mojo pozornost: »Danes dopoldan ob osmih in deset minut se je na cesti med Celjem in Ljubljano zgodila huda prometna nesreča. Voznik belega fiata je bil hudo poškodovan, voznik modrega pasata pa je na kraju nezgode poškodbam podlegel.«

Ne da bi odmaknila pogled s ceste, sežem z desno roko na sosednji sedež. S prsti nagrebem polno pest mehkega volnenega pletiva sive jope, jo povlečem k sebi in si jo rahlo prislonim k obrazu: »O ti moje štiri minute!« dahnem, medtem ko se ponovno rojevam.

Ivana