Pred dvaindvajsetimi leti sem bil močno poškodovan po glavi, tako da so zdravniki obvestili moje o kritičnosti poškodbe. Ko me je prijatelj peljal v bolnico, je v vsej ihti zavozil s ceste in tam obtičal. Takrat sem ves krvav izstopil, kombi Zastavo spredaj dvignil in ga zanesel na cesto. Tega se spominjam jasno in zavestno, ne vem pa, od kod moč, ki sem jo takrat dobil.

Ob prihodu v bolnico se ne spominjam ničesar do neke sobe, kjer sem se dvignil pod strop in gledal svoje krvavo telo. Zdravnik je po telefonu klical ekipo. Jezilo me je, zakaj govori o smrti; sam sem vse opazoval iz kota pod stropom, bodril sem svoje telo, naj mu pove, da še nisem vsega naredil in ne bom umrl. Telo se je odzvalo. Med pripravo na operacijo mi je bila sestra na poti, zato sem se pod stropom premaknil, da sem videl, kako bo obrila lase okrog rane. Zagledal sem veliko rano, potem pa me ni več zanimalo; kljub »grdi rani« sem si sam pri sebi zadal termin ozdravitve.

V operacijski sobi sem videl še začetek operacije do reza, po tem sem se znašel ne vem kdaj in kako v nekem prostoru s kvadratno odprtino odzgoraj, od koder je prihajal žarek svetlobe. Bil sem med samimi krstami znancev, počutil sem se blaženo, saj sem med svojimi, in me ni skrbelo, imel sem to za dokončno. Kako sem prišel iz tega prostora, ne vem, saj je edina odprtina bila odzgoraj, katere pa ne bi mogel doseči.

Prebudil sem se zaradi mraza, saj sem bil v neki temačni sobi pokrit le z rjuho na ozki postelji. Poskušal sem se oglasiti, in so se vrata takoj odprla, nekdo je zakričal »Tukaj je!« in je osebje začelo tekati okrog. Prognoza zdravnika, da bom ostal v bolnici vsaj štiri tedne, potem pa je možna še kakšna rehabilitacija, ker bi naj bili poškodovani neki centri. Operiral me je znan in uspešen nevrokirurg, pa kljub temu je bila operacija senzacija tedna.

Stanje se mi je boljšalo tako, kot sem si zadal ob pogledu na rano. Nikomur ni bilo jasno, kako sem po takšni poškodbi tako hitro okreval. Ko sem zdravniku predlagal, naj me odpusti še ta teden iz bolnice, me je samo pogledal in odšel. A stanje se mi je čez noč nerazumljivo tako popravilo, da sem odšel že po štirih dneh.

Izšolan sem bil za določene naloge v vojski, tudi v mirnem času. Po poškodbi, ko je že bilo politično in ekonomsko stanje Jugoslavije nestabilno, sem imel čas in sem analiziral podatke (takšne analize in zbiranje podatkov so mi bile naloga). In takrat sem vedel, da se bo končalo z vojno v devetdesetih, kar sem javno opozarjal. Takrat so se nekateri smejali, celo norčevali, a so žal zelo kmalu uvideli resnost situacije. Leta 1992 sem napisal do potankosti, kako se bo razprodala in pokradla Slovenija, pa so se zopet vsi smejali. Nekatera predvidevanja so se zgodila mnogo pozneje, ko sem že bil vesel, da sem se motil, saj je bilo to tudi za mene skoraj nemogoče (valptovska oblast, natančneje ne bom napisal).

To ne jemljem za jasnovidnost, še manj prerokbe; jemljem kot logično sklepanje, ko mi je poškodba časovno omogočila, da sem se v to poglobil ter uporabil znanje in informacije, ki so na razpolago.

Anton