Prerano slovo

Neko zimsko noč sem se odločila, da bom prespala v stari kmečki hiši, ki sem jo podedovala od starih staršev.

Sredi noči sem se prebudila in na vhodu v sobo, v kateri sem spala, zagledala belo silhueto. Obrnjena je bila proti meni in čeprav ni imela oči, sem vedela, da zre naravnost vame. Kmalu se je obrnila in odšla. Namesto nje se je pojavila manjša bela podoba in na koncu še najvišja in najbolj mogočna. Zadnja zaradi svoje velikosti ni mogla kot njeni predhodnici oditi skozi vrata, ampak je z zgornjim delom telesa prešla kar skozi steno.

Srečanje z dušami ni bilo neprijetno, samo začudena sem bila, zakaj so me obiskale sredi noči in se po kratkem srečanju tako naglo odločile za svoj odhod.

Takoj ko so odšle, sem nad svojim telesom začutila močno energijo, ki me je preplavila po celem telesu in je, tako sunkovito kot se je pojavila, tudi izginila.

Po tem nenavadnem občutenju te močne energije sem se v hipu prebudila iz sanj in najprej pomislila na svojo ljubo sestrično, ki se bori z zahrbtno boleznijo na intenzivnem oddelku.

Naslednje jutro me je poklicala njena mati in mi sporočila, da so sestrično – v noči mojih nenavadnih sanj – oživljali in na naše veliko veselje tudi obdržali pri življenju.

Malce sem razmišljala o svojih sanjah in dozdeva se mi, da se je sestrična že prišla poslovit od mene, saj je bila prepričana, da bo odšla z našega sveta. Duše, ki sem jih videla v sanjah, pa so bili njeni vodniki, ki so jo prišli pospremit v onostranstvo.

Moja največja želja je, da sestrična ozdravi in ji bom lahko nekoč ob skodelici čaja v moji hiški ob krušni peči pripovedovala to mojo nenavadno dogodivščino.

Mojca