Slovenskega profesorja Rada Ravnika, svetovno priznanega strokovnjaka na področju uporabe voda in obrambe pred poplavami, ugrabijo teroristi. Prisilijo ga, da jim izračuna, kakšno ubijalsko poplavo bi povzročila razstrelitev ogromne pregrade. Sodelovati mora pri načrtovani diverziji na nuklearno elektrarno v Franciji. In pri načrtovanju, kako bi tok nosil plavač z atomsko bombo, ki bi povzročila ubijalski cunami mestu Miami. Prof. Ravnik skuša ponarediti rezultate, vendar mu vedno ne uspe. Nekajkrat teroristom pobegne v napetih akcijah, kjer izkoristi lastne bogate izkušnje iz alpinizma, jadralnega padalstva, jadranja in potapljanja.

Moj opis diverzije teroristov na nuklearno elektrarno sem moral spremeniti, sicer bi potencialni teroristi lahko opis »koristno« uporabili.

V ta okvir izmišljene zgodbe zaslužni profesor ljubljanske univerze Rudi Rajar niza svoje resnične pustolovske, življenjske in znanstvene pripetljaje, doživetja, izkušnje, modrosti. Knjigi je kot dokaz dodal 165 fotografij iz svojega življenja. Diplomiral je na gradbeni fakulteti v Ljubljani, doktorsko disertacijo na temo Teoretična in eksperimentalna raziskava širjenja valov, ki nastanejo po porušitvi pregrad pa je zagovarjal leta 1972 na univerzi v Toulousu v Franciji.

Kdaj ste dobili zamisel za knjigo?

Leta 1991 sem delal pri Mednarodni agenciji za atomsko energijo v Monaku. Ko se je tedanji direktor upokojil, sem ga vprašal, kaj bo počel v pokoju. Odgovoril mi je, da bo napisal kriminalni roman, vanj pa bo vključil svoje strokovno znanje. Bil je izreden strokovnjak za nevarne radioaktivne snovi. Tedaj mi je padla v glavo zamisel, zakaj ne bi tudi jaz napisal nečesa podobnega, saj pustolovske romane zelo rad prebiram. Uporabil bi svoje strokovne izkušnje. Zamisel mi je dolga leta zorela v glavi.

Kaj v vaši knjigi je resnično in kaj izmišljeno?

Vse, kar sem napisal o svojem življenju, je resnično. Prav tako so resnični vsi opisi mojega strokovnega udejstvovanja doma in v tujini. Opisi hidravličnih pojavov, kot sta cunami in turbulenca, matematično modeliranje tokov in drugo so strokovno korektni, skušal pa sem jih podati čim bolj nazorno in razumljivo za vsakogar.

Moj opis diverzije teroristov na nuklearno elektrarno je bil tako natančno opisan, da sem ga moral po nasvetu strokovnjakov za jedrsko varnost spremeniti, sicer bi potencialni teroristi lahko opis »koristno« uporabili.

Tudi hidravlični problemi v mestu Miami so resnični, pa moj obisk muzeja pehotnih min v Kambodži in moji razgovori s tibetanskim vodnikom o kitajski okupaciji. Pravzaprav je izmišljena samo zgodba o moji ugrabitvi in mojih doživetjih med teroristi.

Prijatelji so vas menda spraševali, zakaj ste se lotili tako zahtevnega dela, ki vam je vzelo veliko časa. Kaj ste jim odgovorili?

Želel sem dati od sebe nekaj svojega znanja, zamisli, modrosti in opisati svoja doživetja. Morda bo kdo dobil navdih, da se odloči pustiti doma sto problemov in se prime modrosti Jacka Londona, ki sem jo postavil na začetek knjige: »Raje sem komet, ki zdrvi preko vesolja in izgori, kot zvezda stalnica, ki živi večno – na enem mestu.«

Morda bo kdo od bralcev z zanimanjem prebral, kakšen pojav je v resnici val cunamija ali kako je z zapletenim matematičnim modelom možno računati potek morskih tokov. Ali pa, kako smo računali disperzijo radioaktivnih snovi po francoskih jedrskih poskusih na otočjih Tihega oceana. Pa kako so umirali ljudje zaradi metil živega srebra … Morda bo kakega mladca spodbudilo, da se bo spopadel z matematičnim modeliranjem takih procesov, pa se bo vpisal na hidrotehnično smer gradbene fakultete.

In morda bo koga zamikalo, da se poda v gore, potuje v Peru ali Nepal, se poda čez širno Saharo ali pa se vpiše v jadralni tečaj ali v tečaj jadralnega padalstva. Ali pa bo kdo poskusil moj najljubši šport – turno smučanje.

V izjemno napeto in berljivo pripoved ste dodali tudi vrsto življenjskih modrosti.

Da, takih, ki sem se jih držal, da sem preživel vrsto nesreč, pa kljub temu živel polno življenje. Morda se jih bo kdo v svojih težkih časih spomnil in jih uporabil.

V življenju vam ni bilo lahko …

Preživel sem smrt matere, ko sem imel sedem let. Preživel sem smrt prve žene, ki je umrla v prometni nesreči, in ostal sam s sinom, ki je bil star manj kot eno leto. In nato sem preživel še dve ločitvi. Pa sem se držal življenja kot skale, vse sem nekako prebolel. Vsakokrat sem se osredotočil in si rekel: »Ne dam se in ne dam! Grem naprej!« Zato tudi veliko več kot svoje nesreče opisujem nekatere najbolj zabavne dogodke svojega življenja, v smislu mojega drugega načela, ki je baskovski pregovor: »V življenju je potrebno veliko modrosti – in malo norosti.«

Kako ste lahko poleg strokovnega dela opravili še toliko potovanj – bili ste skoraj v osemdesetih državah sveta – in športnih podvigov?

Moje glavno življenjsko vodilo je bilo: Ne bodi len, tako v fizičnem kot psihičnem smislu. Mislim, da sem izkoristil čas, ki ga mnogi porabijo za lenarjenje v fotelju, gledanje televizije, pitja kavice … Tega ni bilo kaj dosti v mojem življenju. In še nekaj sem ugotovil že pri študiju – da ne bom opravil največ, če bom noč in dan visel pred knjigami ali računalnikom. Več učinkovitega dela sem opravil, če sem skoncentrirano delal, dokler so možgani ostro delovali, potem pa sem šel za nekaj časa v gore ali na morje, da so se možgani spet zbistrili, pri tem pa je izredno pomagal fizični napor. Z jasno glavo sem potem povsem nadoknadil proste dni.

V življenju ste res veliko doživeli. Kaj vam je bilo najlepše?

Ne bi mogel izbrati ene same vrste doživetij. Gotovo so najlepša doživetja v življenju ljubezen do žene in otrok. Med ostalimi doživetji se ne bi mogel odločiti za vrstni red. Enkratno je jadrati s padalom med vrhovi gora kot ptica. Tudi plezanje in alpinizem sta mi zelo pri srcu, k temu spada recimo vzpon na vrh andskih šesttisočakov. Vendar pa alpinizmu nisem posvetil svojega življenja v celoti kot nekateri ekstremni alpinisti, ki jih seveda zelo cenim. Preveč je še drugih krasnih aktivnosti v življenju. Potapljanje je bilo vrhunsko na otokih Glover's Reef v državi Belize. Tudi jadranje na deski je čudovit šport. Ampak mislim, da je najlepše turno smučanje. A tudi planinarjenje, kolesarjenje, pa smučarski tek med gorskimi gozdovi – vse to je super. Jadranje pa je seveda zame že vse življenje način življenja. Mislim, da ni bilo treh poletij, ko ne bi vsaj nekaj tednov križaril po Jadranu, tudi po drugih morjih. Pravzaprav me je jadranje potegnilo v študij hidrotehnike, pri obeh je treba študirati in razumeti pojave v tekočinah; pri tem se mi je zdelo, da sta mi posel in hobi skoraj eno in isto.

Veliko ste hodili v gore in plezali po stenah. Kaj vas je vleklo tja?

Plezalni vzponi so neke vrste izziv, avantura, doživetje, življenje ni dolgočasno, živiš ga polno. Včasih sem med vzponi doživel nevarne situacije, včasih sem se tudi boril za življenje. Doživel sem tesnobo, napetost, adrenalin. Ko pa sem se vrnil v dolino v normalno življenje, se mi je zdelo vse enostavno, lepo, prej težki vsakdanji problemi so bili smešno lahki, nepomembni. Mislim, da ti alpinizem utrdi tudi značaj – sredi stene nimaš možnosti, da bi se ustrašil ali naveličal in rekel, da imaš dovolj. Nauči te zadeve speljati do konca. Čeprav sem glavni smisel življenja videl v delu, sem gore potreboval kot zrak in vodo. Ko pa mi je emšo začel nagajati pri plezanju, sem nadaljeval druženje z gorami na številnih trekingih v Himalaji in Andih. V Nepalski Himalaji sem bil trikrat, v Ande sem se pa zaljubil, tam sem bil skupaj petkrat.

Četrto ženo, tedaj triintridesetletno Mujalin iz Tajske, ste spoznali na povsem sodoben način – prek spletne strani za zmenkarije. Kako sta se ujela?

Po mnogih pogovorih prek spleta sem ji nekoč omenil, da bi jo prišel obiskat, da bi se pa rad potapljal, saj so na Tajskem krasni podvodni tereni. In ko mi je pokazala svojo izkaznico o opravljenem tečaju potapljanja, sem kar poskočil in si rekel: Ta je ta prava! Ko sva zaživela skupaj, sem se sprva bal, da bo najina zveza za oba koristna, ampak brez prave ljubezni. Še nikoli prej nisem poskušal najti ljubezni na ta način. Ampak s svojim mirnim značajem, nežnostjo in včasih duhovitimi pripombami je ustvarjala ravno pravo ravnotežje mojemu nemirnemu bitju. Kmalu sem bil prepričan, da je med nama ljubezen. Pravzaprav sem ugotovil, da sta se že v dolgih pogovorih prek spleta pokazali medsebojna bližina in toplina. Ljubila sva se že takrat, samo nisva se tega zavedala. Z njo sem potem doživel krasna skupna doživetja po svetu in doma. In nikoli me v nobenem pogledu ne omejuje v moji osebni svobodi.

Na zadnjih fotografijah v knjigi vas vidimo z majhnim otrokom, a ste o tem ostali skrivnostni. Vaša življenjska zgodba se torej zanimivo nadaljuje?

Tega otroka smo dobili v našo družino in sploh ni mogoče povedati, kakšno veselje, ljubezen in srečo nam je prinesel.

Tatjana Svete

Knjiga: Profesor terorist – pustolovska, življenjska in znanstvena pripoved