Sedela sem pri oknu. Črički so peli, med drevjem so letale kresničke, nebo je bilo posuto z zvezdami, polno luno pa so zakrivali koprenasti oblaki.
»Večerja je,« me je vzdramil mamin klic. Na mizo je postavila polno skledo dišečih žgancev. Brata sta zgrabila vsak svojo žlico. Vsi smo zajemali iz ene sklede.
»Kdaj pride oče?« je vprašal mlajši brat. »Saj veš, do teme kosijo, potem še večerjajo. Pozno bo prišel.«
»Ga lahko počakamo?« smo vprašali vsi trije hkrati.
»Ja, če boste sedeli v temi.«
»Bomo,« smo odgovorili.
Strah nas je bilo teme. Stole smo pomaknili skupaj. Mama je privila stenj. Le majhen plamenček je plapolal v petrolejki, skozi okno pa nam je luna podarjala svojo bledo svetlobo. Pošastne sence so se plazile po stropu in stenah. S krušne peči so me gledale zlovešče oči naše mačke. Stenska ura se je spremenila v čarovnico, nihalo je vleklo sence za seboj, naprej, nazaj, naprej, nazaj, naprej … Stol me je objemal z nevidnimi rokami, ki so me močno držale. Nisem se mogla premakniti.
Sosedov pes je zalajal. Vsi smo se zdrznili. Besno pasje lajanje je prebudilo mamo, ki je sede zadremala. Zaspano nas je pogledala in vprašala: »Kaj pa je? Verjetno prihaja oče.«
Prisluhnili smo korakom. Ne, to že ni naš oče. Poznam njegovo hojo, sem pomislila. Kadar se utrujen vrača domov, so njegovi koraki počasni, tale pa teče. Le kdo bi bil, se šepetaje sprašujemo.
Z močnim treskom so se odprla vhodna vrata. Še bolj sem zlezla vase. Mlajša brata sta skočila mami v naročje. Le kdo je, kaj hoče? Mogoče je ropar in nas bo vse pobil. Gledala sem v kuhinjska vrata in čakala, kdaj se bodo odprla. Tečaji so zacvilili, mačka je skočila s peči, velika postava je stopila v kuhinjo. Z odprtimi usti smo strmeli vanjo.
»Ja kaj pa ti je, Tone, kaj se je zgodilo?« je vprašala mama.
Naš oče je, mi je prihajalo v zavest. Res je on.
»Strašilo me je,« ji je zasoplo odvrnil. »Več nas je bilo,« je govoril oče v presledkih. »Domov grede smo prepevali, pri križu pa smo se razšli, tako kot vedno.«
Ob besedi križ so se naše oči še bolj razprle od strahu. Bali smo se tega kraja. Velik lesen križ stoji na križpotju. Tod se križajo poti iz Urbana, Šobra in Srednje. Starejši ljudje so vedeli povedati, da so tam nekoga ubili in zakopali v gozdu. Le mogočna drevesa so bila temu priča. Njegova duša ne najde miru in straši mimoidoče.
»Že po nekaj korakih se je začelo,« je nadaljeval oče. »Šumelo in vršalo je nad menoj. Ustavil sem se, pogledal sem naprej, nazaj, nikjer ni bilo nikogar. Pri polni luni sem dobro videl. Naredil sem korak, dva. Nič. Nato pa zopet. Kot da so drevesne krošnje spregovorile in me grabile s svojimi grivastimi vejami. V prsih me je tiščalo, da sem z muko premikal noge. Še nikoli nisem tako težko tekel.«
Srajca se mu je zlepila na telo, moder predpasnik je pokrival velik teman madež. Oče se je tresel. Stal je pred nami kot tujec, ves rdeč v obraz, in težko je dihal.
»Molimo za verne duše,« je rekla mama. Začeli smo moliti. Nekaj je zašumelo. Vsi smo prestrašeno pogledali. Roke so se kar same razklenile. Očetov smeh me je presenetil. Ni bil tisti pravi smeh, ki sem ga bila navajena. Tako čudno se je smejal.
»Ja, ja, ja, to je bilo to.« Vzel je posušen šop jagod s klobuka in rekel:
»Tole je za vas, otroci moji.«
Objela sem ga in čutila njegove žuljave dlani, ki so me božale. Ni me bilo več strah, v grlu me je dušilo. Dal mi je jagode. Rdeče plodove sem stlačila v usta. Solze so mi polzele po licu. Jagode so bile brez okusa.
Marija