Kar vam bom napisala, je pravzaprav zgodba o moji stari mami, dogodilo pa se je pred približno devetdesetimi leti …
Naj omenim, da je stara mama, ko je rodila mojo mamo, le-to dala v posvojitev. Pravzaprav jo je vzgajala druga ženska, gospodinja, ki jo je otela kot novorojenčico, da je niso pokončale živali v hlevu, kamor jo je odvrgla Ruža, ko je rodila … Torej, moja mami je živela kot posvojenka pri kmetiji, kjer so jo dobro in lepo vzgajali.

Novico, da je stara mama Ruža umrla, so okoličani moji mami prenesli proti večeru, seveda s prošnjo, da bi mama z gospodinjo odšla pomolit v hišo žalosti, kjer so pokojno Ružo dali na pare, kot je to nekdaj (ponekod še dandanes) pač bil običaj.

Mama in njena skrbnica sta vstopili v hišo, pokropili rajno Ružo in pričeli z vsemi takrat prisotnimi sosedi in znanci, kot se pač pri pokojnem počne – moliti.

Ni minilo dolgo, ko so prisotni opazili, da je Ruža v trugi pričela z obrazno mimiko, ki je postajala vedno bolj izrazita. Zbrani v molitvi so se, ko so opazili, kako je poprej truplo pričelo pred njihovimi očmi oživljati – razbežali.

Domači pa so spremljali, kaj se bo sedaj zgodilo. Pomagali so jo posedeti, ji dali piti vode in pustili, da si opomore. Šele čez čas je Ruža spregovorila:

»Veste, kaj sem jaz doživljala, tam, na oni strani … Skoraj sem prestopila v svetlobo, a mi je glas iz nje velel, naj grem nazaj, v svoje telo. Moj čas namreč še ni prišel. Neka druga ženska bi naj prestopila prag večnosti in ne jaz. Dano mi je bilo tudi vedeti, kdaj bom umrla. Namreč, moj dan smrti bo na jurjevo!«

Po tem dogodku si je stara mama opomogla in je doma pomagala pri kmečkih, vsakdanjih opravilih.
Prišlo pa je jurjevo in pri nas je bila navada, da se peče na ražnju, skratka, praznuje se pravoslavni praznik.
Ruži je bilo rečeno, naj gre zakurit v štedilnik, zgodaj zjutraj, da se vse pripravi, skuha, kot se spodobi. Seveda je to storila. Vzela je treske iz drvarnice, da bo lahko podkurila, in odšla tako v hišo. Ostali, ki so zunaj pripravljali jagnje, da se speče, so se seveda vsake toliko časa ozirali v dimnik, da bi videli, če se že kaj kadi, a dima ni bilo …

Gospodinja zato odide v hišo preverit, kaj neki Ruža počne, da še ni zakurila? Našla jo je tam, ob štedilniku, z vžigalicami v roki, skrčeno v počep, negibno. Mrtvo!

Tokrat so jo pokopali kot se spodobi, po verskem obredu, da počiva v miru, saj je sedaj – kot ji je bilo rečeno, ko je pred časom doživela klinično smrt – njena duša resnično odšla k večnemu počitku. Nepovratno, dokler se dušica ne odloči ponovno reinkarnirati, kdo ve kdaj, kje, v katerem telesu, obliki …

Mira