Duh starodavne sefardske kabalistične tradicije, ki temelji na preobražanju notranjega sveta s pomočjo sanj in podob, je zdaj na voljo tudi Slovencem s prevodom knjige Kabala luči – starodavne prakse, ki spodbujajo in razsvetlijo dušo. Avtorica dr. Catherine Shainberg je starodavno kabalistično tradicijo združila s sodobnimi terapevtskimi tehnikami. Že več kot deset let se vrača v Slovenijo, saj tu deluje podružnica njene Šole podob (The School of Images). Junija spet prihaja v Slovenijo. Ena njenih naslednic je dr. Mala Kline, koreografinja, performerka in pisateljica, ki je prispevala tudi spremno besedo h knjigi in nam je v pogovoru osvetlila kabalistična praktična orodja za notranjo preobrazbo.

Kaj je kabala luči?

Kabala luči je sefardsko kabalistično izročilo Židov, ki so živeli na jugu Francije in vzhodu Španije v dvanajstem in trinajstem stoletju. Tja so emigrirali iz Svete dežele, se naselili in imeli svoje šole. To so bile akademije »šol prerokov«, ki so ohranjale starodavna znanja in nadaljevale z uporabo tehnik, ki so jih že biblijski preroki uporabljali za svoja videnja.

Sefardska kabala je zelo specifična veja. Kabala luči se imenuje tudi zato, ker dela neposredno z lučjo kreacije. To ni svetloba, ki jo vidimo, ampak luč stvarjenja, luč zavesti. O tem govori tudi kvantna fizika, samo je ne imenuje tako. Kamor usmerimo notranji pogled, pogled zavesti, tja gre energija, ki lahko spreminja lastnosti opazovanega. S tehnikami notranjega zrenja, ki se danes imenujejo Safir, dostopamo do luči stvarjenja, to je luči zavesti, tako da se potopimo v prostor, ki ga danes imenujemo podzavest. In puščamo, da se razodene skozi podobo. Razodete podobe so vzorci zgoščene svetlobe.

Sanjanje in imaginacija sta neke vrste imunski sistem, ki nas varuje

Sefardski kabalisti so kultivirali razodetje skozi podobe prek vizualizacijskih vaj in induciranega sanjanja, prek inkubacije sanj in z ohranjanjem bližine z božanskim. Vedeli so, da jim kozmična zavest in duša, kot prevodnik le te, skozi sanjanje razodeva odgovore na njihova vprašanja. Bolj ko so vadili, se potapljali v sanjsko polje, ki ga nekateri imenujejo akašni zapisi, to je v ta brezčasen prostor preteklega in prihodnjega in vse potencialnosti, bolj so razvijali svojo intuicijo in preroško zavest, ki neprekinjeno zre v to vzporedno polje kozmične zavesti in ostaja eno z njim.

Ezekielova kompleksna vizija ognjene kočije, ki se vzpenja v nebo, na primer govori o človeškem telesu, ki obstaja na več ravneh ter o naši zmožnosti vzpona in enosti z božanskim, ko je telo presvetljeno z lučjo stvarstva. Ta preroška vizija je nauk o utelešenju in naši potencialnosti, o tem, kako kočijo, ki nam je dana, upravljamo, vozimo, razvijamo tako, da postanemo utelešenje preroške zavesti, neprenehoma povezani s sanjskim poljem kozmične zavesti.

Veliko vaj v priročniku je namenjenih delu s podzavestjo. Lahko definirate pojme, kot so podzavest, zavest …

Obstaja polje, ki mu sodobna terminologija pravi podzavest. Tudi Catherine v knjigi govori o podzavesti, ne nezavednem. Ker če rečemo nezavedno, to težje postane zavedno. Podzavest pa ne. V knjigi razlikuje zavestni um in podzavest. Ko govori o zavesti, pa se to nanaša na širšo zavest ali nadzavest. Ko pri uporabi tehnik notranjega zrenja zavestni um zre v polje podzavesti, se najprej pokažejo smeti na oceanu naše podzavesti. Sanjanje in imaginacija sta neke vrste imunski sistem, ki nas varuje. Zbolimo zato, ker se nekaj hoče očistiti. Tako nam tudi naša notranjost najprej pokaže tisto, kar nas blokira, potlačene spomine, čustva, travme, nepodporna prepričanja ipd.

Kakšne tehnike uporabljate za dostop do podzavesti in njeno preobrazbo?

To so vaje, ki jim pravimo kratke indukcije. Lahko bi rekla tudi vizualizacije. Zaprete oči, da se pogled usmeri navznoter, potem vstopite v svoj vrt in vidite, kakšen je ta vrt, ali je lepo urejen, ali je zaraščen … kako ga občutite … Če je vaš vrt preveč zarasel in nagneten, ga lahko uredite, da bo bolj prostoren in boste v njem lažje zadihali. Lahko stopite globlje v vrt vse do grma vrtnic in najdete vrtnico, ki vas najbolj pritegne. Skočite vanjo in postanete vrtnica ter začutite, kako je biti vrtnica. Ste uvela, brezbarvna vrtnica, ali morda sijoča in vitalna. Vse notranje podobe so vidiki vas samih. Podobe vam takoj razodenejo, kako se zares počutite in kaj potrebujete. Če se vidite kot uvelo vrtnico, potem ne prejemate tega, kar potrebujete, niste videni, slišani, ne prejemate pozornosti, kakršno si vaša notranjost želi.

Vaje delujejo diagnostično, se pravi, da takoj lahko vidite, kaj se dogaja z vami. Dostikrat ljudje na začetku želijo, da jim nekdo prevede, kaj njihove podobe pomenijo. Vendar telo že ve in ne rabi prevajalca. Nova podoba na telo takoj učinkuje. Bistveni del dela s Safir je, da se podobe, ki to potrebujejo, popravijo. Zaraščen vrt, kamor ne posije sonce, je potrebno urediti. Uvelo vrtnico je potrebno zaliti ali presaditi na mesto, kjer se bo lahko razcvetela. Bolj ko zremo navznoter, bolj raste svetloba v nas. Dlje ko delate vaje, bolj svetite. Odpravili ste blokade različnih vrst, tudi če se kaj pojavi, se hitro preobrazi. Postanete čist ocean zavesti, ogledalo boga.

V polju nadzavesti si denimo z nekom, ki je strašno težak, pa ga imaš vseeno brezpogojno rad.

Vaš um in vaša podzavest sta kot eno, inspiracija, uvidi prihajajo neposredno iz polja zavesti. Vi počivate v tem toku, stvari pa se odpirajo, dogajajo. Ste kanal za vedenje, za manifestacijo. To se zgodi, ko se zlijeta zavest in izčiščena podzavest ter postaneta nadzavest. Nadzavest je, ko postanete eno s poljem kozmične zavesti. Še vedno imate osebnostno strukturo, telo, ostajate prizemljeni, ampak ste hkrati popolnoma v polju vedenja, v sanjskem polju. Spomin se razprostre, uvidi v prihodnje razprejo. Čas se upočasni. Dovolj časa je, da se zgodi natanko to, kar se mora.

Kako lahko prek sanj materializiramo želeno resničnost?

Razodete podobe so najprej diagnoza in nato preobrazba. Vendar razodete podobe prav tako spodbujajo ustvarjalnost in ustvarjalno manifestacijo na vseh ravneh življenja. Pokažejo nam tisto, kar naj manifestiramo. Safir nas uči, kako preobrazimo svoj notranji svet, da postanemo jasen čist prostor, kako svojo življenjsko energijo odblokiramo, da sproščeno teče skozi nas, in jo nato usmerimo tja, kamor želimo. Potem se stvari zgodijo osupljivo hitro. Ne zavedamo se, kakšno ustvarjalno moč zares imamo, mi, ki smo ustvarjeni po božji podobi. Prej je morda trajalo deset let, da ste nekaj uresničili, dvajset let niste mogli imeti dobrega odnosa … Potem pa se stvari nenadoma začnejo sestavljati zelo na hitro in čisto brez napora. Temu se reče delo z namero.

Kako dostopamo do višjih ravni zavesti in kakšna je lestvica duhovnega razvoja v kabali?

Vsem znana je Jakobova lestev, lestev sanj. V svojih velikih sanjah Jakob, veliki sanjalec, vidi lestev, ki sega od tal navzgor v nebo in angeli po njej prehajajo gor in dol. Napisano je, da gredo najprej gor, ne dol. Zakaj? Prosite in dano vam bo. Mi, ki smo ustvarjeni po božji podobi, s svojo prošnjo, namero, molitvijo, ustvarjamo angele. Angeli v kabali imajo samo eno nogo, ker niso v dualnem svetu. Angel je puščica naše namere. Molitev je čista osredotočenost. Povsem osredotočeni na zlitje z božjo zavestjo postanemo eno. Takrat prejmemo. Kabala v prevodu pomeni sprejemanje. Bolj prazna ko je posoda, več lahko prejme. Bolj prazna ko sem, več gre lahko skozme.

Lestev sanj prav tako govori o vzponu skozi različna stanja zavesti, skozi katera vas vodi delo s tehnikami Safir. Dejanje vzpona se ves čas dogaja in nobenega pravila ni, koliko časa traja. V kabali ni trajnega razsvetljenja. Ni nekega končnega stanja, razsvetljenja, rajskega vrta, ker vedno bivamo v svetu, ki je dualen, odnosen in katerega del so nasprotje, napetost, trenje, konflikt. Napetost, potem zlitje in potem spet napetost, tako pač je. Kabalistična tradicija to sprejema in vključuje, ni to nek pobeg od realnosti vojn, grozot. Pravzaprav nam pomaga prehajati dualnost ravno prek dela z dvojnostjo. Ko se v podobi združita leva in desna, moški in ženski princip, zavest in podzavest, se odpre neko drugo, brezčasno polje enosti. Tam že smo, ampak potrebujemo skozi izkušnjo priti tja. Delo z dvojnostmi in nasprotji v delu s podobami nas ves čas potiska v to polje, da bi ga čim bolj zavzeli in naselili. In to polje luči v nas raste. To je polje nadzavesti. Onstran dvojnosti. To pomeni, da lahko živiš paradoks, ki zate ni paradoks. Si denimo z nekom, ki je strašno težak, pa ga imaš vseeno brezpogojno rad.

Jakobova lestev je torej tudi lestev sanj. Najnižje so nočne more, ki so krik telesa, prošnja za razrešitev nečesa. Moraste sanje lahko popravimo. Nekega moškega so trideset let morile sanje, da ga lovijo, potem pa se je obrnil in ta drugi, ki ga je sledil, torej nek aspekt njega samega, mu je na vprašanje, kaj hoče, odgovoril: »Samo hotel sem, da me vidiš.« In od takrat naprej ni imel več pregona v sanjah. Skozi odpiranje in popravljanje sanj lahko preobrazimo in integriramo fragmentirane izgubljene dele sebe. Notranji mehanizem na delu v nas omogoča, da sanje vedno pridejo z namenom, da nas uravnovesijo in naredijo bolj cele. Pokažejo, da nas je strah, da smo ujeti v pretesna stališča, sodbe in podobno, ki nas, če jih popravimo, vodijo v stanje večje celovitosti.

Poleg nočnih mor je še vrsta drugih sanj, kot so ponavljajoče se sanje, jasne sanje, velike sanje, sanje luči, sanje prisotnosti, ko postaneš eno z vsem. Tu ni več podob, niti ne svetlobe v sanjah, je samo čisto zlitje z enostjo. Niti delčka samorefleksije ni več, ni odcepa zavesti od polja izkustva. Samo prisotnost. Lestev sanj se zdi kot napredovanje, ampak v resnici je tako, kot se dogaja v življenju, da imaš lahko nočno moro, naslednji dan pa, čisto nenadejano, velike sanje. In nobenega premora ni, dokler smo tukaj, v času. Ni končne postaje. V bistvu je samo nenehno delo. Dokler smo na zemlji, ostajamo v času; tudi če velik del nas živi v prostranstvu onstran časa, je del nas še vedno tu, utelešen, na Zemlji.

Andreja Paljevec

Knjiga: Kabala luči