Le kdo je, ki jih mara? A življenje vse prinaša v svojem toku. Ne oziraje se na karkoli ali kogarkoli.

Tokratno moje nenavadno doživetje govori o slovesu tetinega moža.

Nisva stkala nekih posebno trdnih vezi v smislu obiskovanja ali telefonskih pogovorov, a energijska vez je bila močna in zelo »pretočna«. Srečali smo se bolj redko, morda na kakšni okrogli obletnici, družinskem srečanju, a takrat smo z Marjanom in teto vselej zasedli prostor pri mizi – drug zraven drugega.

Čeravno ni bil nek zagret vernik, je veroval, a je imel o tem svoje mišljenje. A nikdar negativnega, le tisti »nejeverni Tomaž« v njem je včasih preglasil vse ostalo.

Ponoči sem sanjala. Zelo podoživeto. Lahko rečem, da so bila moja čutila v sanjah tako dovzetna, kot so v resničnosti le redkokdaj. Kdor je že imel tako intenzivne sanje, ve, o čem govorim, in kako je to z besedami težko opisati.

Spala sem z roko iztegnjeno od telesa. Zaslišim glas, ki me kliče in se med tem počasi približuje moji postelji.

Zmeraj bližje je bil, dokler ni bil skoraj čisto pri postelji. Še vedno me je klical, a ničesar drugega ni govoril. Samo moje ime je ponavljal, dokler se nisem odzvala: »Ja, kaj je, tukaj sem.« Spet me pokliče. In tako še nekajkrat. Vselej mu odgovorim z istimi besedami.

Nato nekaj trenutkov molk. V polsnu vendarle zberem toliko moči, da obrnem glavo v smer, od koder je prihajal glas. Trudim se tudi odpreti oči, kolikor pač v stanju polsna lahko, in delno mi uspe! Ugledam bled obris, silhueto: suhega, dokaj velikega moškega, za njim pa še eno obliko, ki je bila prisotna zraven, a nekoliko odmaknjena od mojega »obiskovalca«.

Zberem še toliko moči, da se dopolnilnim v odgovoru: »Tukaj sem, kaj želiš, kdo si?«

Hip zatem sem začutila, kako so me njegovi prsti prijeli v zapestju in stisnili v dokaj krepek objem. Hkrati sem začutila tudi hlad. Najprej rahlo, nato intenzivno, od zapestja pa vse do konice prstov. Še sem ga spraševala, kdo je in kaj želi, a brez odgovora.

Iz sanj sem se prebudila – tresoča, zmedena. Rabila sem čas, da uredim misli in zadiham. Tisti dan v službi so mi misli neprenehoma begale. Kdo je bil moški, ki me je klical, kaj mi je hotel povedati?

Občutek, da bom kmalu izvedela, kaj in kdo, je bil močan.

Zvečer me oče pokliče v dnevno sobo: »Pridi, da ti nekaj povem.«

Brez besed stopim v sobo, ga pogledam, vprašujoč z očmi. Nekaj časa je molčal, nato je rekel: »Veš, Marjan … no, od moje sestre mož, saj veš, da je bil že nekaj časa bolan – rak na pljučih – prejle so me klicali in mi povedali žalostno vest, da je umrl.«

»Ati, ravno to noč sem imela tako žive sanje. Dale so mi slutiti, da bo nekdo umrl. Žal je res tako. Spominjala pa se ga bom vselej po njegovi bistroumnosti in razsodnosti. Zelo dober človek je bil.«

Zvečer sem zbrano molila zanj – z zavedanjem in hvaležnostjo, da me je ob prehodu v večnost obiskal v sanjah – ter z molitvijo na ustih zaspala.

Trdno, in globoko …

Si. A.