Nekega dne se odpravim k počitku, ker pa sem imela v hrbtenici močne bolečine, sem šla prenočit na desko, ki mi jo je podaril prijatelj za zdravljenje hrbtenice. Rekel mi je: »Punči, za zdravljenje hrbtenice mora biti takšno ležišče – trdo in ravno.« Nasproti ležišča pa sem si na steno naslonila ogledalo.

Ko tako spim, se naenkrat zbudim. Bilo je proti jutru, ko še ni bilo čisto svetlo, bilo je še v mraku, pozabila pa sem, da je nasproti ležišča ogledalo. Naenkrat pred seboj ugledam sliko osebe. Oseba, ki me je gledala, je bila podobna meni, gledala je s širokimi očmi, okrog glave pa je bila obdana s svetlobo.

Jaz iz strahu globoko zadiham in glasno vprašam: »Kje pa si Ti sedaj bila, odkod si sedaj prišla?« Ona mi odgovori: »Nikjer, bila sem samo tu.« Nakar moj prestrašeni Jaz zopet ostro reče: »Ni res, nekje si bila!?« Oseba nasproti mene mi zopet umirjeno reče: »Ne, zares – samo tukaj sem bila.«

Jaz še naprej prestrašeno gledam, nakar mi nekaj prišepne: »Lojzka, to ni nihče drug kot samo ti – poglej malo bolje!« Jaz pogledam malo bolje, primerjam sebe in to osebo nasproti mene, nakar zopet rečem: »Ne, ni res, tako jaz ne izgledam. Ta ni podobna meni!«

Potem se uležem nazaj in si mislim – mogoče pa sem letela astralno, mogoče pa sem res kje bila.

Čez dva dni odidem po opravkih v mesto Maribor in ko se vrnem, se mi vse razodene. Nekaj mi reče: »Bila si samo ti, ker je bil odsev v ogledalu, ki si ga imela naslonjenega na steno pred ležiščem, na to ogledalo pa si ti čisto pozabila.«

Jaz se potem spomnim, se nasmejim in rečem: »Ja, res je tako!«

Alojzija