Teja se je pri enaindvajsetih letih poročila in tako kot pač večina tamladih, katerih možje še imajo živeče matere, dobila taščo. Bila je drobna, prijazna gospa. Njun odnos je bil tistih enkrat na mesec, kolikor sta se videvali, povsem običajen. Nekih tesnejših čustvenih vezi med njima ni bilo nikoli. Zgodilo pa se je, da je Tejin mož tragično preminul ...

Tašče na pogreb ni bilo, ker je bila že stara in slabega zdravja. Nekaj dni po pogrebu se je Teja na povabilo tašče in tasta s svojim sinom oglasila pri njih. Bolečina z ene in druge strani, napeti živci, beseda je dala besedo in prišlo je do spora. Poslovila sta se in se že na poti odločila, da ju ne želita več videti. Pri tem je tudi ostalo. Tekla so leta, tast je zaradi vnuka še nekajkrat poskušal vzpostaviti stik z njima, vendar nista pristala na srečanje. Teja se je le še poredkoma spomnila na njiju.

Neke pomladne noči je Teja spala v dnevni sobi, sin s svojim dekletom pa v spalnici. Nenadoma je v sanjah začutila strašen vihar, ki je prihajal iz kuhinje prek dnevnega prostora proti oknu. Okno se je sunkovito odprlo, na vrtincu vetra je lebdela tašča. Pograbila je Tejo za roke in kričala: »Ti greš z mano!« Teja se je stisnila v kot sedežne, bilo jo je strah, zelo strah.

V tistem trenutku je zagledala takrat že precej let pokojnega moža, ki se je sklonil nad njo, se z vso silo uprl na njena ramena, jo potiskal v kot sedežne in z močnim, odločnim glasom zakričal: »Ne, ona ostane tukaj!« Vihar se je polegel, tašča je izpuhtela neznano kam.

Teja se je zbudila, bila je prestrašena, utrujena, drgetala je po telesu. Bila je stisnjena v kotu sedežne. Vstala je in prižgala luči po celem stanovanju. Zbudila je sina in njegovo dekle in jima povedala, kaj se ji je sanjalo.

Nekaj dni po tem se je sin vrnil domov z nekega opravka in ji povedal, da je srečal prijatelja, ki je bil iz iste vasi kot tašča. Povedal mu je, da so jo te dni pokopali.

Romana