»V globinah našega diha se vije pot k odkrivanju samega sebe. Ko se zavedamo svojega dihanja, smo pripravljeni na potovanje, ki nas vodi nazaj k našemu pravemu jazu, k jedru naše biti,« piše v svoji knjigi Zadihaj! Učbenik ljuboživosti, 1. del* športni pedagog, terapevt in doktor filozofije Milan Hosta. Je ustanovitelj Dihalnice, celostne metodike učenja dihalnih tehnik, in vodja strokovnega usposabljanja za učitelje integralnega dihanja.
Hosta z delavnicami in svetovanjem že petindvajset pomaga ljudem na poti do zdravja ter osebne in duhovne rasti. Z učinkovitim delom z otroci pa si je prislužil tudi naziv častnega člana mednarodnega Združenja Buteyko Breathing. Mnogi so se z njegovo pomočjo znebili simptomov astme, kroničnega stresa, nekaterim je prihranil tudi operacijo žrelnice ali odstranitev mandljev.
Zakaj ste za osnovo svojega programa izbrali Buteykovo metodo dihanja?
To je prva uradna metoda, ki sem si jo izbral. Svojo diplomsko nalogo sem naredil na takratni Fakulteti za šport na temo Kinezioterapija pri bolnikih z astmo, in takrat sem prišel v stik s to metodo. Zanjo sem šel tudi na šolanje v London, ker se je izkazalo, da je izjemno koristna pri bolnikih z astmo.
Zelo počasen podaljšan izdih ohranja CO2 v organizmu; tako se boljše oksidiraš in takšna dihanja pomirjajo vnetja.
Konstantin Buteyko je bil ruski zdravnik, fiziolog, ki je to, kar je znano že več kot sto let, res prestavil v praktično uporabo. Gre za paradoks v organskih temeljih: če nam pade vsebnost CO2 v notranji atmosferi, torej v krvi, se kisik ne izloča optimalno iz krvi v celice. Mi lahko nadzorujemo, da celice med svojim delom »kurijo« glukozo, proizvajajo CO2. In ta CO2 je valuta, to je produkt celice, to ni odpadni strupen plin. Iz te glukoze dobiš energijo, ki jo vrača v organizem, in vodo in CO2. In CO2 pomaga, potiska dol kisik, da gre nazaj v celico. To je nekakšna celična trgovina, trgovina med fizičnim in eteričnim. Če je kri eterične narave, je celica fizične narave, fizični svet naredi CO2, ogljik je jedro te materialnosti, na drugi strani pa je kri, ki je že tekočina, eterična, in to se izmenjuje.
Kakšna je sama dihalna tehnika, ki nas privede v to stanje?
Zavestno lahko narediš, da manj izdihuješ. Ko izdihuješ manj ali počasneje, gre ven manj CO2, manj ga izdihaš in ga ohraniš v organizmu. Če ga je v organizmu optimalno, je to prvi in najbolj učinkovit način vzdrževanja pH krvi. Kri je vedno rahlo bazična in imamo zelo ozko okno, znotraj katerega delujemo. Če gre v manj bazično, ni dobro, ker se zakisamo, če je preveč bazična, pa tudi ni v redu.
Prva najbolj tankočutna regulacija CO2 oziroma pH v krvi se doseže skozi dihanje. S tega vidika so izpeljane vaje. Sorodne tehnike so tudi pranajame. To so vsa dihanja, kjer je zelo počasen podaljšan izdih, ki spodbuja parasimpatično živčevje in ohranja CO2 v organizmu. Tako se boljše oksidiraš in takšna dihanja pomirjajo vnetja. Zato se lahko uporabljajo pri vseh vnetnih boleznih, saj so zelo počasna, tako da skoraj ni kontraindikacij.
Skoraj ni človeka, kateremu tega ne bi priporočal. Edino pri patološki debelosti, kjer so ljudje že toliko zamaščeni in je toliko visceralne maščobe, da organom onemogoča, da bi sploh dobro delovali, in se zaradi tega vse upočasnjuje. Takšnemu človeku ne svetuješ počasnega dihanja; on potrebuje bolj ognjeno dihanje, da gre v akcijo.
Diha se sicer skozi nos in s trebušno prepono. Potem se igraš z dolžino diha, koliko ciklov diha na minuto, in glede na volumen, ki ga vdihneš, potem podaljšuješ izdih.
Sicer poučujete različne tehnike dihanja, zato ste svoj program imenovali integrativno dihanje …
Dihanje sem začel raziskovati po končani fakulteti. Takrat sem začel tudi z delovanjem Društva astma in šport, kjer smo začeli osveščati o teh stvareh in voditi programe plavanja za bolnike z astmo. Od tega je zdaj že petindvajset let. Potem je prišla ven Dihalnica, ki je kolaž različnih tehnik. Ljudje me sprašujejo, kaj je pravilno dihanje. Ni ga, odvisno je od situacije. To je, kot da bi vprašal, kaj je pravilno življenje. Če si ogrožen, se je treba tudi izboriti, pa biti agresiven, da se zaščitiš. Če ti nekdo streže po življenju in vdira v tvojo integriteto, moraš z močjo reči ne. Podobno je tudi pri dihanju. Človeka vedno naučim štiri faze diha. Potem pa si sam izbira, kateri element potrebuje v danem trenutku – zrak, ogenj, zemlja, voda, eter … Denimo, namesto kavice bom zdaj raje malo okrepil svoj ogenj.
Kako dihanje vpliva na razvoj zavesti; ste morda doživeli tudi spremenjena stanja zavesti?
Zgolj s tehniko dihanja lahko privedeš organizem do takšnega primanjkljaja kisika, da se zapre. Kar pomeni, da se tako zakrči in je tako ogrožen, da nezavedno prevlada. Organizem zazna, da bo, če bomo še naprej tako malo dihali, še manj kisika v celicah, in je smrtno nevarno. Takrat se lahko začnejo spazmi, v skrajnosti lahko padeš v nezavest, takrat na nek način nezavedno prevzame kontrolo in te umiri pri dihu. Takrat je duša oziroma duh prost telesa in odleti. In to so ti izleti v spremenjena stanja, ki se lahko samodejno zgodijo.
To se da delati s holotropnim dihanjem. To je tehnika, ki jo je razvil psihiater Stanislav Grof, ki se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ukvarjal z raziskavami LSD-ja. Bil je psiholog, ki je nadaljeval jungovsko šolo globinske psihologije. Iz Češke je emigriral v Ameriko, kjer so raziskovanja z LSD-jem potem prepovedali. Žena mu je svetovala: »Dajva doseči to stanje z dihanjem,« in tako je razvil holotropno dihanje, ki pokaže celoto življenja.
»Človeka vedno naučim štiri faze diha. Potem pa si sam izbira, kateri element potrebuje v danem trenutku – zrak, ogenj, zemlja, voda, eter …«
Sam sem imel s holotropnim dihanjem zelo lepe izlete, pogovoril sem se s svojim pokojnim očetom. Telo sem opazoval od zunaj, se je zelo treslo, s tako frekvenco, nekajkrat na sekundo, v bokih sem se zibal levo desno in znotraj sebe doživljal, kako se otresam nekih tenzij v telesu.
Holotropno dihanje uporabljam tudi pri svojih terapijah – pri tistih, ki si želijo iti globlje ali kaj odkrivati. Tukaj lahko vstopiš v območje duha, ki ne pozna ne časa ne prostora. Telo je vedno v času in prostoru. Duševni svet se lahko dogaja v času, lahko se spomnimo nekih težkih trenutkov v preteklosti, ko smo se jokali ali veselili. V duhovnem svetu pa ni ne prostora ne časa, je vedno vse tukaj in zdaj. In lahko se dotikaš vsega. Tukaj lahko stopiš tudi do nevidnega sveta.
Kako vas je z leti dihanje preobrazilo, kaj vam je dalo?
Širino življenja. Pogled na to, da lahko vstopam vedno bolj v različne ravni zavesti, a še vedno ostajam trdno prizemljen v telesu. Tu je narava neizprosna; treba je gledati, kaj ješ, kako migaš, ali si v formi ali ne, ker če nisi, to čutiš na dihanju. Ti vzame dih ali pa se ne moreš umiriti. Zato dihanje tudi prizemljuje. Dihanje tudi dviguje v vnebovzetje. Te vleče navzgor proti soncu, v nebo, v duha.
Pri mojem delu zaznavam ljudi veliko bolj subtilno, njihovo duševno stanje, čeprav ga ne želijo ubesediti. Razviješ neko občutljivost do življenja, do sočloveka, empatijo, tudi znanje. Želim tudi razumeti stvari, na nek način želim vzporedno voziti in občutljivost in znanje. Tretji del tega pa je ljubezen. Čutiš neko ljubečo prisotnost znotraj sebe. To je tisti božji mir. In ko se znaš tukaj notri vedno znova osrediščiti, temu sam rečem ljuboživost. Da človek rad živi ob vseh tenzijah … In ta tenzija je dvojina v našem jeziku. Ne gre brez tega. Sprehajaš se po celem spektru, ampak potem ne postaneš ravnodušen, ampak mirnodušen.
Andreja Paljevec
