Kmalu po vojski, tam okrog leta 1950, smo fantje, takrat stari okoli deset let, bili zelo razigrani. Kljub revščini in splošnemu pomanjkanju, katerega pa takrat sploh nismo občutili, saj se nismo niti zavedali, da bi bilo lahko tudi drugače. Kot rečeno, bili smo zelo razigrani in nas je vse zanimalo, kaj se še skriva v požganih in podrtih hišah, ki so jih požgali Nemci leta 1941. Prebrskali smo veliko ostankov pogorišč in na enem naleteli na zaboj, ki je bil za nas zelo zanimiv. Odkopali smo ga in ga z nekim orodjem odprli, da bi videli, kaj je v njem. Bilo je kaj videti! V njem so bili zelo lepo zloženi naboji za strelno orožje pušk, zaščiteni s posebno mastjo in lepo zaviti v zelo močan prozoren papir. Kdo je zaboj tam spravil in zakaj, je še danes veliko vprašanje.

Vse take dogodivščine so mi ostale v spominu, najbolj pa dogodek, ko smo se enkrat dogovorili, da gremo pogledat, če je kaj jabolk na veliki jablani, ki je rodila zelo dobra jabolka.

Med potjo smo se srečali z dvema starejšima ženskama, ki sta bili lastnici tega vrta. Da ne bi kaj posumili, smo se usedli na rob travnika, da bi šli ženski naprej domov, pa smo se zmotili. Tudi onidve sta se usedli v to mejo ob travniku, da sta malo počili, takrat pa smo videli, da sta že sami pobrali vsa jabolka, ki so bila pod to jablano. Nekaj časa smo skupaj sedeli in se pogovarjali, mi pa smo komaj dočakali, da sta vstali in odšli proti domu.

Ko sta prišli izza ovinka, da nas nista mogli več videti, smo stekli proti jablanovemu drevesu, vsak z druge strani. Jaz sem se ustavil nekaj metrov pred drevesom in pogledal v jablano. Takrat pa se je drevo streslo tako močno, da je bilo pod to jablano zopet za dva koša jabolk.

Ko sem opazoval tresenje drevesa, sem na debeli veji zagledal velikega belega ptiča. Ko je opazil, da ga gledam, se je v lepem počasnem vzletu spustil proti bližnji dolini, jaz pa sem še nekaj časa gledal za njim, dokler se ni izgubil iz vidnega polja v dolini.

Po tem sem se pridružil prijateljema. V žepe smo si nabrali nekaj jabolk in se pogovarjali, kako je mogoče, da je pod drevesom toliko jabolk? Jaz sem jima omenil, kaj se je dogajalo, pa tega takrat nista dojemala, res pa je, da sta onadva pritekla z druge strani, kjer je bilo več dreves, in tega tresenja nista videla. Bila sta pa začudena, od kod toliko jabolk pod drevesom, če sta jih pa ženički pobrali?

O tem dogodku smo se še večkrat pogovarjali med seboj, jaz pa tudi z raznimi ljudmi, pa do danes še nismo prišli do pravega zaključka. Mogoče je kdo od bralcev Misterijev doživel kaj podobnega, pa o tem iz raznih razlogov ne upa javno govoriti?

Tega jablanovega drevesa že zelo dolgo ni več, ne vem pa, ali je preminil od starosti ali pa ga je novi lastnik posekal. A čeprav mogočnega jablanovega drevesa ni več, se mi pogled in misli še vedno ustavita na tem kraju.