Rakova pot

To je osebna neposredna in topla izpoved človeka, ki preboleva raka. Ko se spopada z njim, ta ni njegov sovražnik, je nekaj, s čimer sobiva. Ne le to, tudi siceršnje življenje in doživljanje, ki je iskreno opisano v knjigi, daje, kot je zapisal nevropsihiater dr. Jože Magdič, dosti vsebin za razmišljanje pa tudi za osebnostno dozorevanje. Branje pisanja Dušana Volmuta bo za marsikoga psihoterapevtsko zdravilo.

Dušan zmore svojega raka predelovati brez psihiatrične pomoči. Z rakovo boleznijo se spopada sam in ob tem razgrinja, da ima rak svoj odnos tudi do duše in obratno. Človeka spomni na minljivost tega sveta, življenja.

Nevropsihiater dr. J. Magdič je v uvodu h knjigi zapisal:

»Bralec te knjige bo dojel „simbiozo“ med Dušanom in rakom. Lotevala se me je celo misel, da Dušan raka ne dojema kot bolezen, ampak na neki način kot sestavni del njegovega življenja. Prestrašil sem se takega razmišljanja, zavedam se, da je Dušan na tem področju zrelejši od mene …«

Nenavadni dogodki, pes pogine, ko Dušan izve, da ima raka, in ko pogine pes, poči radiator … dajejo knjigi neko nevsakdanjo razsežnost. In povod za razmišljanje, da še zdaleč ne vemo vsega …