Normalna po kapi

Kaj se zgodi, ko dvajsetletno dekle, polno snovanj, ustavi kap. O tem, kako bolezen podre in o tem, kako jo premagamo, da zaživimo spet na polno, govori ta knjiga. Morda bi bila lahko kar priročnik za tiste, ki jih doleti kap. Pa tudi za one, ki obolelim stojijo ob strani. Tudi oni so nekakšno zdravilo, ki pomaga k vrnitvi v življenje.

Knjiga je pravzaprav avtobiografija, osebna izpoved o spoprijemanju z novim življenjem, o dolgi in naporni, včasih nevzdržni poti okrevanja z vsemi bolečinami in težavami, ki jih prinese kap. Prežeta je z optimizmom, tudi v smislu »vse se zgodi z razlogom«. Avtorica pravi, da kljub fizičnim pomanjkljivostim prekipeva od energije, ne manjka ji nasmeha, srčnosti, vztrajnosti, poguma in hvaležnosti. Kljub oviram počne prav to, kar je počela pred kapjo: potuje. Med okrevanjem je spoznala svojo ljubezen, srečo. Seveda pa, kot pravi, se kdaj tudi zjoče, zasmili sama sebi … vzponi in padci so koščki mozaika njene zgodbe. Po besedah njene prijateljice Maje je šele po kapi postala »normalna«, saj pred kapjo ni imela prestanka in so ji drugi le s težavo sledili.

Svoje spoznanje je strnila takole: »Možganska kap je bolezen, ki mi je veliko vzela, otežila življenje; a tudi izkušnja, ki me je ogromno naučila. Svojo pot želim deliti z drugimi in pomagati marsikomu, ki se spoprijema s podobno diagnozo. Delo novinarke sem morala pustiti ob strani in se posvetiti sebi, fizioterapiji, okrevanju, delu na samostojnosti.«