Pšajdova ugotavlja, da je danes strah pred smrtjo prisotnejši kot kdaj koli prej, saj smo izgubili stik z umirajočimi in mrtvimi. Od svojih bližnjih se ne poslavljamo več tako pristno kot nekoč, zato čutimo vrzel in se ne moremo povsem posloviti od umrlega.
Ohranjeni hišni napisi v Slovenskih goricah pripovedujejo o tem, da se je podeželski človek zavedal lastne minljivosti in bil z njo soočen vsakodnevno, ko je vstopal in izstopal preko praga hiše: »Čez ta prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči – prazno mesto drugim pustil, njim ravno se tako zgodi.«








