01/231-93-60 ali 051 307 777
01/231-93-60 ali 051 307 777
»Ali je mogoče, da je bila ena od najmočnejših in, hm, tudi brezplačnih metod pomlajevanja človeških celic več kot stoletje zanemarjena in pomaknjena daleč stran od našega sprejemanja?« se v prispevku o skrivnostih optičnih poti sprašuje priznani doktor naturopatije Greg Fredericks. In tudi ponudi odgovor: končno smo začeli resno sprejemati koncept svetlobe kot zdravila.
Za začetek pa kljub vsemu opomnimo, da je osrednji »igralec« pravzaprav očesni ali oftalmični živec. Deluje tako, da iz očesne mrežnice prenaša slike in impulze v možgane, kar povzroči vid. To je tudi osrednje izhodišče v razpravah nevrokirurga in raziskovalca vpliva svetlobe na možgane dr. Jacka Kruseja, ki ravno v zvezi s svetlobo odločno kritizira okolje, v katerem živimo in živijo tudi otroci.
Ko zaradi umetne modre svetlobe nismo več v skladu s cirkadianimi ritmi, to lahko povzroči tudi neplodnost, ki se stopnjuje v raka.
Kruse, ki ga v prispevku veliko omenja tudi Fredericks, omenja neonske in LED luči, stalni wifi, premalo naravne svetlobe in skoraj nič cirkadianega ritma (notranje biološke ure) kot osrednje gonilce živčnega sistema v stres. V praksi to povzroča nemir in impulzivnost, ADHD ali težave s pozornostjo, motnje vedenja, porušen spanec. Kruse rad navrže tudi primer neke šole v ZDA, kjer so neonske luči zamenjali s cirkadianimi. Rezultat: manj nemira, boljša zbranost in boljši učni uspeh – brez spreminjanja otrok, samo z drugačno svetlobo.
Opozarja, da danes otrokom pogosto dodamo Ritalin in celo melatonin, kar po njegovem dolgoročno še poslabša težavo, saj ne zdravimo vzroka. Govori celo o tem, da umetna svetloba in elektromagnetno sevanje »dehidrirata« možgane – ne v smislu premalo vode, ampak na ravni mitohondrijev in celične energije.
Dr. Jack Kruse že dve desetletji povezuje sodobni način življenja s sodobnimi boleznimi. Glede na njegove raziskave in osebne izkušnje so največja grožnja zdravju sodobnega človeka umetna svetloba, elektromagnetna valovanja in umeten način življenja, ki ni povezan z naravnimi elementi, kot so sonce, zemlja, mraz in voda. Največji problem v zadnjih dvajsetih letih pa je po njegovem mnenju umetna modra svetloba.
Čeprav sončna svetloba vsebuje tudi modro, je ta vedno uravnotežena z rdečo. Ko sonce zjutraj vzide, je toliko rdeče kot modre svetlobe. Modra svetloba nato narašča in je najbolj prisotna okoli poldneva. In to poleti. Jutranja modra svetloba spodbudi hipofizo, da začne izločati hormona prolaktin in dopamin. To se zgodi, če smo bili pred tem vsaj štiri ure v pravi temi. Ko sonce potuje po nebu, se pojavijo še drugi spektri (ultravijolična in infrardeča svetloba), ki delovanje hipofize umirijo.
Če nismo izpostavljeni naravni sončni svetlobi, ampak živimo pod umetnimi lučmi z izrazitim modrim spektrom, je naša hipofiza stalno vzdražena, kar vpliva na njeno oslabitev. Posledično telo ne proizvaja dovolj hormonov, vključno s testosteronom. Tudi ovulacija in tvorjenje sperme sta vezana na lunarne cikle, ko zaradi umetne modre svetlobe nismo več v skladu s cirkadianimi ritmi, kar lahko povzroči tudi neplodnost, ki se stopnjuje v raka.
Povezanost med svetlobo in našim očesnim živcem je novo, pomembno sredstvo za pomlajevanje človeških celic.
Pred časom je gostovala v Sloveniji Deborah Burnett, ameriška strokovnjakinja za zdravje v bivalnih prostorih. Ko je spregovorila o dnevni oziroma naravni svetlobi, je dejala: »Dnevno svetlobo bi po učinkovitosti lahko primerjali s farmacevtskimi izdelki. Ima podobne učinke kot zdravila in poživila, kot so kava, alkohol, celo marihuana … Za zdravje človeka je naravna svetloba ključna in je ne moremo nadomestiti z nobeno umetno svetlobo!«
Besedam Burnettove kaže dodati izjavo že omenjenega Jacka Kruseja, ki je v enem svojih predavanj dejal: »Jemanje dodatnega vitamina D3 je podobno, kot če hočeš najeti nekoga drugega, da ti naredi sklece.«
Dandanes, ko je pridobivanje elektrike iz sončne svetlobe postalo nekaj vsakdanjega, je lažje razumeti, da lahko sončno svetlobo pretvarjamo v energijo. To počne tudi naše telo, zato vam nanj ni treba pritrjevati sončnih kolektorjev. Ko je telo izpostavljeno nekaterim svetlobnim valovanjem, naše celične elektrarne – mitohondriji – delujejo s polno močjo. To, kar elektrarne imenujejo kilovati elektrike, je v našem telesu ATP – naša »molekularna valuta«, s katero poplačamo vse procese, ki potekajo v telesu: od dihanja, utripanja srca in krčenja mišic do kognitivnih naporov.
Kadar ni na voljo dovolj sončne svetlobe, jo lahko dodajamo s fotobiostimulacijo. Terapija z rdečo in infrardečo svetlobo celicam neposredno dovaja svetlobno energijo primerne valovne dolžine, ki aktivira telesne elektrarne mitohondrije. Ko se poveča celična energija, vsa tkiva in organi dobijo energijo.
Športniki te metode uporabljajo že desetletja. Vse pogosteje so v rabi tudi v terapevtskih centrih. Z razvojem tehnologije so zdaj paneli s polnim spektrom terapevtskih valovanj na voljo tudi za domačo rabo – kar je idealno za osebe, ki zaradi narave dela, bolezni ali starosti pretežno bivajo v zaprtih prostorih.
Spoštovanje svetlobe in čaščenje sonca kot vira svetlobe je bilo v starih civilizacijah običajno. Sonce je imelo zelo pomembno vlogo, saj je bilo vir svetlobe, toplote in življenja. Ljudje so verjeli, da sonce vpliva na naravo, rast pridelkov in red v svetu, zato so ga pogosto častili kot božanstvo.
V starem Egiptu so sonce častili kot boga Ra, ki je veljal za stvarnika in zaščitnika sveta. V Mezopotamiji je bil sončni bog Šamaš povezan s pravico in zakoni. Inki in Azteki so verjeli, da je sonce najvišja sila, ki zahteva obrede, da svet lahko obstane. V Indiji je bog sonca Surja simbol zdravja in modrosti, v Grčiji in Rimu pa je sonce predstavljalo razum, red in harmonijo.
Ultravijolična svetloba je del sončnega sevanja, ki na Zemljo prihaja v majhnih količinah, vendar ima pomemben vpliv na človeško telo. Za naše telo pa je koristna le v zmernih količinah; pretirana izpostavljenost je lahko nevarna, zato je pomembno, da se pred soncem ustrezno zaščitimo.
Dr. Greg Fredericks piše, da moramo seveda biti zelo pozorni pri konzumiranju ultravijolične svetlobe, še posebej prek naše kože. Po drugi strani pa njegov prispevek nedvomno potrjuje, da je »optika« oziroma povezanost med svetlobo in našim očesnim živcem ter vsem, kar se s tem v zvezi dogaja, novo, pomembno sredstvo za pomlajevanje človeških celic.
»Dokazi povsem jasno kažejo, da ultravijolična svetloba prinaša precejšnje zdravstvene koristi,« zapiše Fredericks. Dodaja, da dokazano blagodejno vpliva na prehranske motnje, ki vplivajo na diabetes tipa 2, debelost, nevrološke spremembe, povezane s Parkinsonovo in Alzheimerjevo boleznijo, pa tudi s starostnimi spremembami na očeh. Vse zdajšnje ugotovitve naj bi še bolj spodbudile nove raziskave. Še posebej tiste, povezane z UV jutranjo svetlobo, ki naj bi bila najbolj blagodejna za naše oči in telo.
Zato, tako Fredericks, bi moral vsakdo razmisliti, kako preživi jutranje ure. Seveda so delavci, ki delajo v izmenah, tega najbolj prikrajšani, saj večinoma nimajo možnosti za zdravljenje z jutranjo UV svetlobo. Zato podatek, da 95 odstotkov melatonina nastane v naših mitohondrijih, ne le v možganih, ni tako nepomemben. Tako kot še zdaleč ni nepomembno, da modra svetloba od zaslonov, ki jih uporabljamo podnevi in ponoči, uničuje to »industrijo« v naših celicah, medtem ko jo jutranja UV svetloba obnovi.
Daniel Tondini
Razširjen članek si lahko preberete v reviji Misteriji, št. 393 (april 2026).
