V času, ko nas vsakdan potiska v naglico in površnost, se le redko ustavimo in si dovolimo zares občutiti trenutek. Knjiga Večnost obstoja je dragocen opomnik, da življenje ni zgolj niz opravil, temveč prostor globljega zavedanja, notranjega raziskovanja in tišine. Njen avtor Danilo Jezernik – oče treh otrok, ki dela kot programer, a ga je življenje skozi osebne izkušnje, preizkušnje ter tudi potovanja in srečanja z ljudmi, ki so živeli drugače in razmišljali globlje, vodilo v raziskovanje človeka – bralca nežno povabi k upočasnitvi in k transcendentalnemu pogledu, ki presega vsakdanje skrbi. Njegov prvenec je zapis poti, na kateri je spoznal, da največji odgovori ne pridejo od zunaj, ampak iz tišine znotraj nas. Je povabilo k razmisleku in morda majhnemu, a pomembnemu koraku k bolj umirjenemu in zavestnemu bivanju.
V knjigi ste se lotili temeljnih vprašanj človeškega življenja, ki vsakogar spremljajo od rojstva do smrti. Življenje je kratko, kako ga živeti bolj zavestno in izpolnjeno, da nam ne spolzi med prsti in da se ob zadnji uri začudeno ne vprašamo: »A to je bilo to?«
Življenje nam ne spolzi med prsti zato, ker bi bilo prekratko, ampak zato, ker ga večino časa sploh ne živimo. Smo v mislih, v skrbeh, ujeti med preteklostjo in prihodnostjo. Zavestno življenje se začne v trenutku, ko se ustavimo in si dovolimo biti tukaj. Ne popolni – samo prisotni. Ko začnemo opazovati svoje misli in čustva, se v nas odpre prostor. In v tem prostoru se začne stik s sabo. Ne gre za popolnost, ampak za resničnost – da smo tam, kjer smo, in da ne bežimo pred sabo.
To je modrost, ki jo človek pogosto začuti šele na koncu. In prav zato je to ena izmed tem, ki jo želim še bolj odpirati v naslednjih knjigah.
Naslov vaše knjige je »Večnost obstoja«. Ali je kaj tudi v človeku, kar je večno in se nikoli ne spremeni? Kaj je za vas zavest večnosti?
V človeku obstaja nekaj, kar ni vezano na čas. Misli prihajajo in odhajajo, telo se spreminja, vloge se menjajo, a obstaja tihi opazovalec, ki vse to vidi. Ta del nas ne raste in ne propada. Ko se ga dotaknemo, vsaj za trenutek, začutimo nekaj zelo preprostega: mir brez razloga. Zavest večnosti zame ni ideja o neskončnem času, ampak izkušnja brezčasnosti v tem trenutku. To je stanje, kjer ničesar ne manjka in kjer človek prvič zares začuti notranjo stabilnost.
Življenje nam ne spolzi med prsti zato, ker bi bilo prekratko, ampak zato, ker ga večino časa sploh ne živimo.
Katera je ena težjih življenjskih lekcij?
Sprejeti resnico o sebi. Ne tisto lepo, ki jo pokažemo drugim, ampak tudi tisto, ki jo skrivamo: svoje strahove, rane in vzorce, ki se ponavljajo. To je težko, ker imamo naravno potrebo, da se zaščitimo in se vidimo v boljši luči. A prav v tem iskrenem soočenju se začne resnična svoboda. Tam se začne tudi odgovornost za svoje življenje.
Kako preprečiti, da nas čustva ne uničijo, ampak postanejo naši učitelji?
To bi se morali začeti učiti že kot otroci, da prepoznamo čustva, jih izrazimo in razumemo svoje meje. Čustva nas sama po sebi ne uničijo. Uničuje nas upor proti njim ali pa popolno istenje z njimi. Ko čustvo pride, ga običajno potlačimo ali pa nas popolnoma prevzame. Obstaja pa tretja pot: opazovanje. Ko si dovolimo čutiti brez potrebe, da čustvo takoj preobrazimo ali razložimo, začne razkrivati svoje sporočilo. Vsako čustvo nosi informacijo. Ni logično, je pa iskreno. In ko ga enkrat razumemo, izgubi svojo moč nad nami.
Čas beži nepovratno. Kako živeti polno v trenutku?
Ne moremo ustaviti časa, lahko pa ustavimo notranji hrup. Polnost trenutka ni v tem, da počnemo več, ampak da smo bolj prisotni v tem, kar že počnemo. Ko jemo – jemo. Ko poslušamo – res poslušamo. Ko smo z otrokom – smo tam, ne na telefonu in ne v skrbeh. To se sliši preprosto, a zahteva disciplino zavesti. In prav ta preprostost je največji izziv sodobnega človeka.
Osvoboditev je možna tukaj in zdaj. Lahko poveste malo več o procesu notranje osvoboditve in preobrazbe?
Na prvi pogled se zdi težko, a bistvo je zelo preprosto: sprejeti vse, kar je. Resnično vse. Osvoboditev ni nekaj, kar dosežemo, ampak nekaj, kar odkrijemo, ko prenehamo bežati. Proces ni vedno prijeten. Vključuje razpad iluzij, soočenje z bolečino in spuščanje navezanosti. A vsakič, ko smo iskreni do sebe, odpade en sloj. In pod temi sloji ni nič posebnega. Samo tišina, ki je bila vedno tam. In prav ta tišina je največja preobrazba.
Eden od ključev do poti nazaj k sebi je meditacija. Zato potrebujemo pogum, da vstopimo v tišino in praznino. Bi lahko podelili kakšno spoznanje, ki vam ga je prinesla meditacija?
Največje spoznanje je bilo, da ni treba ničesar popravljati. Um ves čas ustvarja občutek, da moramo nekaj doseči ali postati. Meditacija pa pokaže, da je že zdaj dovolj. Da lahko za trenutek ni potrebno biti nihče. In prav v tem prostoru brez napora se zgodi največ.
Ljubezen nam daje smisel, a žal velikokrat prihaja do njenega izkrivljanja. Kaj je prava bližina in kako resnično ljubiti samega sebe in drugega?
Prava bližina se zgodi, ko drugega ne poskušamo spremeniti ali zapolniti z njim svoje praznine. Večina odnosov temelji na potrebi, ne na ljubezni. Ljubezen se začne tam, kjer si dovoliš biti cel tudi sam. Ko drugega ne potrebuješ, da te dopolni, ampak ga srečaš kot celota drugo celoto. Takrat odnos postane prostor rasti, ne odvisnosti.
Carl Jung je govoril, da tisto, česar se ne zavedamo, vodi naše življenje. Kaj nam najbolj pomaga pri ozaveščanju nezavednega?
Iskrenost do sebe in pripravljenost opazovati svoje vzorce. Kaj nas sproži, zakaj reagiramo, kje ponavljamo iste zgodbe. Nezavedno pride na površje, ko ga ne potiskamo stran. Pri tem ogromno pomaga tišina; brez nje ni vpogleda. In brez vpogleda ni spremembe.
Kako se soočiti z minljivostjo in sprejeti staranje, umiranje, smrt?
Strah pred smrtjo je pogosto tudi strah pred neizživetim življenjem. A levji delež tega strahu izhaja iz navezanosti: na ljudi, na našo identiteto oziroma na to, kar mislimo, da smo. Ko začnemo razumeti minljivost kot del življenja, se odnos do smrti spremeni. In paradoksalno šele takrat začnemo zares živeti. Bolj polno, bolj iskreno. To je zelo široka in res globoka tema, zato se je v tej knjigi dotikam delno, v eni izmed naslednjih knjig pa ji želim nameniti več prostora.
Čustva nas sama po sebi ne uničijo. Uničuje nas upor proti njim ali pa popolno istenje z njimi.
V knjigi pišete, da lahko v praznini najdemo prostor, kjer se lahko znova rodimo. Lahko poveste kaj več o tej praznini, gre za budistično praznino?
Praznina, o kateri pišem, ni prazna v negativnem smislu. Je prostor brez projekcij, brez zgodb. Ko se um umiri, se pokaže ta odprtost. Lahko bi rekli, da je blizu budističnemu razumevanju, a ne gre za filozofijo, gre za neposredno izkušnjo, ki jo lahko vsak začuti sam.
Ko se človek tega res dotakne, se nekaj v njem nepovratno premakne. Ni več isti kot prej. Ne zato, ker bi postal nekaj posebnega, ampak ker začne živeti bolj resnično. In prav zato ga ljudje včasih doživljajo kot drugačnega.
V knjigi je navedeno veliko modrosti, od kod vse ste jih črpali?
Iz življenja. Iz lastnih padcev, vprašanj in iskanj. Veliko tudi od svojega učitelja ter iz različnih duhovnih tradicij, ki pa jih nisem želel ponavljati, ampak prevesti v nekaj, kar lahko človek začuti sam.
Za konec bi prosila še za eno od vaših najpomembnejših spoznanj, življenjskih modrosti za naše bralce?
Da si že zdaj dovolj. Večino življenja živimo z občutkom, da moramo še nekaj postati, nekaj doseči, da bomo končno vredni. A resnica je veliko bolj preprosta: to, kar iščemo, smo že. Ko to zares začutiš, se življenje ne konča, začne se na drugačen način.
Andreja Paljevec
