Slovenci izginjamo!

Dr. Matjaž Gams že vrsto let opozarja na dolgoročne posledice demografskih sprememb in poudarja, da brez lastnih otrok nobena politika ne more ohraniti slovenske ali evropske civilizacije. Poziva, da je treba imeti pogum reči, da želimo ohraniti kulturo in identiteto in utišati one, ki trdijo nasprotno. V pogovoru razmišlja tudi o tem, zakaj se Slovenci odločamo za manj otrok, kakšne so primerjave z drugimi državami, kakšni ukrepi bi bili nujni že danes in ali lahko sodobna družba sploh obrne demografske trende.

Kako vidite prihodnost prebivalcev Slovenije do leta 2050?

Po srednji projekciji Statističnega urada Republike Slovenije in mednarodnih institucij bo Slovenija do leta 2050 izgubila od 140.000 do 180.000 prebivalcev v celotnem prebivalstvu. Vendar bo izguba avtohtonega (etnično slovenskega) prebivalstva bistveno večja. Po ocenah med 340.000 in 440.000 oseb. To pomeni, da se bo delež etničnih Slovencev v lastni državi občutno zmanjšal, prebivalstvo pa bo postalo bistveno starejše in še bolj odvisno od priseljevanja. Delež delovno aktivnega prebivalstva se bo močno skrčil, delež oseb nad 65 let pa se bo približal tridesetim odstotkom.

Pri sedanji rodnosti okrog 1,5 otroka in povprečni starosti matere ob rojstvu otroka približno 31 let se vsaka nova generacija avtohtonih Slovencev (brez migracij) zmanjša za približno trideset odstotkov. To ni samo statistika. To je začetek demografskega preloma, ki bo vplival na vse: od šol in vrtcev do pokojninskega sistema in obrambne sposobnosti.

Kaj najbolj vpliva na demografske trende?

Ključni so biološki, kulturni in ideološki dejavniki: ekstremni individualizem, preobremenjenost žensk z delom in družino, odlaganje starševstva v pozno dobo, relativizacija družine in negativna medijska podoba otrok. Ideologije, ki sistematično zmanjšujejo vrednost družine in materinstva, imajo močnejši vpliv kot plače ali stanovanja. Ideologije in posamezniki v Sloveniji, tudi v medijskem prostoru, namenoma ali nehote širijo protirodne usmeritve. Pomemben je tudi padec rodnosti in hormonov. Tako se je denimo pri moških število semenčic v petdesetih letih zmanjšalo za polovico, težave pa so tudi pri ženskah. Potem ljudje trpijo, ko skušajo imeti otroke, in se ne zavedajo, da so za trpljenje krivi ta miselnost, ti ideologi, ti mediji.

Kdo nosi največjo odgovornost?

Politika, družba, posamezniki in mediji. Politika je desetletja spregledovala problem in ga nadomeščala z migracijami. Družba je sprejela vrednote, ki otrokom in staršem ne dajejo primernega statusa. Posamezniki pa smo se preveč navadili na pasivnost, lagodnost in odlašanje. Mediji širijo protirodne ideologije in ne pišejo, za kaj v resnici gre. Odgovornost je torej skupna, a brez jasne politične volje sprememb ne bo.

Ali nizka rodnost pomeni, da se Slovenci preprosto ne želimo več razmnoževati?

Integralno – da. V veliki meri. Če bi bili biološko, genetično dovolj zavezani spolnosti, otrokom, tega ne bi bilo moč ustaviti. Se pa namenoma ustavlja motiv za razmnoževanje, tako biološko kot kulturno ali vrednostno. Gre tudi za manjšo biološko plodnost, ne samo za kulturno in vrednostno neplodnost. Mladi imajo druge vrednote in prioritete, predvsem zaradi vpliva kulture in ideologije.

Kako umeščate Slovenijo v širši evropski kontekst?

Slovenija je tipičen primer majhnega evropskega naroda, ki se demografsko hitro marginalizira. Podobno je tudi v večjih državah, le da bo tam trajalo dalj časa, da domorodno prebivalstvo izumre. V Italiji, Španiji, Grčiji, Nemčiji in baltskih državah – vsi imamo rodnost pod 1,6, vsi se staramo in vsi se zanašamo na migracije. Razlika je le v tem, da smo Slovenci ali Hrvati majhni in zato ranljivejši; izguba identitete pride hitreje.

Ali še vedno vztrajate pri hipotezi o izumiranju bele rase?

Velikost je ključna. Zaenkrat kaže, da so mali evropski beli narodi, kot smo Slovenci ali Hrvati, v največji nevarnosti. Potem šele pridejo na tnalo večji narodi, kot so Italijani ali Nemci. Belci so še tako daleč po številu, da je težko napovedati demografske razmere čez stoletja z veliko verjetnostjo. V nekaj letih ali desetletjih lahko pride do tega, da neka skupina spregleda, kaj se ji dogaja, in doseže normalno rodnost. Če pa mali narodi tega ne naredijo v nekaj desetletjih, so zamudili. Kot pri Titaniku – če bi pravočasno zaznali ledeno goro in se ji izognili, ladja ne bi potonila.

Za Evropo pa velja še nekaj. Sestoji se iz vrste držav. In če se trendi ne spremenijo, bomo v Evropi čez osemdeset do sto let v večini držav postali manjšina in le nekaj držav bo še demografsko stabilnih. To ni rasizem. To je demografska matematika.

Kako bodo demografske spremembe preoblikovale trg dela?

Manj mladih pomeni kronično pomanjkanje delovne sile, višje plače za določene poklice, a tudi večje davke in prispevke za ostale. Gospodarstvo bo postajalo manj dinamično, inovativnost bo padala, pritisk na uvoz delovne sile pa bo naraščal. Politiki bodo z nespametnimi ukrepi še naprej blokirali delo starejših in raje uvažali emigrante, kar bo pospešilo prelom.

Kako staranje vpliva na medgeneracijske odnose in socialno državo?

Mlajše generacije bodo vse bolj obremenjene z vzdrževanjem starejših, bolj bodo brezvoljne in brez poguma, brez vizije. To ustvarja napetost: mladi se počutijo izkoriščane, starejši ogrožene. Socialna država postaja neobvladljiva; pokojninski sistem in zdravstvo sta že zdaj pod velikim pritiskom. Le upamo lahko, da se bo revolucija zgodila najprej pri mladih, da se bodo uprli hiranju in degradaciji in popeljali Slovenijo na zdrave tirnice.

Ali je sedanji socialni model dolgoročno vzdržljiv?

Ne. Ravno to je bistvo analiz. Brez bistvenega dviga rodnosti in sprememb v delovnem okolju bo model razpadel v naslednjih dvajsetih do tridesetih letih. Ali bomo zvišali prispevke in davke ali pa bomo rezali pravice. Tretje možnosti ni, če ne »spregledamo«.

Kako pomembne so migracije kot rešitev?

Migracije so le začasna in delna rešitev, v resnici navidezna rešitev. Ker poslabšujejo situacijo s tem, da ljudje ne vidijo, kaj se v resnici dogaja. Ne rešujejo rodnosti, ne ohranjajo identitete in prinašajo velike družbene stroške. Brez lastne rodnosti postane država demografsko odvisna od drugih kultur in interesov. Kot bi bila poražena in izkoreninjena v stoletni vojni, ampak brez vojne.

Ali tehnologija dolgoročno zmanjšuje rodnost?

Da in ne. Digitalni svet, družbena omrežja in instant zadovoljstvo močno vplivajo na življenjske prioritete mladih. Otroci zahtevajo čas in odrekanje, stvari, ki jih algoritmi ne nagrajujejo. Hkrati pa omogočajo širjenje idej, tako pro- kot antinatalnih.

Kaj se obeta slovenskemu jeziku v naslednjih dvajsetih do tridesetih letih?

Ste opazili, kako se mrcvari slovenski jezik? Recimo »Prevc je skočila«. Ali »Gostitelji so povedli«. Ali odstotek ljudi na ljubljanskih ulicah, ki govori slovensko. Slovenski jezik postopoma izgublja govorce in vpliv. Brez dovolj otrok, ki ga govorijo doma, postane jezik manjšinski tudi v lastni državi. Zaščita jezika brez zaščite naroda je iluzija.

Ali slovenska družba dovolj razume resnost demografskih sprememb?

Ne! Večina še vedno misli, da gre za »normalen trend« ali da ga bodo rešile migracije. Koliko medijev kot vaš pa si o tem sploh upa pisati? Koliko ljudi pa se je uprlo izrazu »Rom« namesto »cigan«, kar se je zgodilo v polovici evropskih držav? In kdor se je uprl, je bil napadan in stigmatiziran v medijih in po spletnih omrežjih, čeprav večina ljudi na Dolenjskem še vedno govori tako. Izraz »cigani« je danes v sodobni javni rabi tretiran kot močno žaljiv in politično nekorekten – ampak zakaj in kako po stoletjih neproblematične kulturne in jezikovne uporabe? To je očiten primer revolucije (ali degradacije) javnega medijskega in kulturnega prostora.

V mojih mladih letih so bili Romi v povprečju prijazni, šaljivi in nenasilni. V zadnjih desetletjih pa se je slika vidno spremenila. V medijih so stalna poročila o nasilju, pretepih in drugih incidentih. Nekaj se v naši družbi res kvari v medsebojnih odnosih, kulturnih normah in javnem govoru in – demografiji.

Kateri ukrepi bi bili nujni?

Sistemska razbremenitev družin (stanovanja, delovni čas, davki), močna promocija družinskih vrednot in starševstva, demografska ocena vsake nove zakonske uredbe, omejitev protidružinskih ideologij v šolah in medijih, spodbujanje zgodnjega starševstva. Ključno je, da z razvojem znanosti približno vemo, da je treba vpeljati vrsto sprememb in katere.

Ali obstaja realna možnost demografskega preobrata?

Da, vendar le z odločno, hitro in celovito politiko. Nobena država, ki je padla z rodnostjo pod 2,1 na žensko, se ni več dvignila. Niti Kitajska ne. Vemo, kaj bi bilo treba narediti, a vemo tudi, da bo ogromno polen pod noge, če bomo hoteli Slovence in Hrvate rešiti izumrtja. Odkrito povejmo, da so zagovorniki izumrtja medijsko močnejši kot mi, ki hočemo preprečiti najprej prelom in nato izumrtje.

Evropa in svet se islamizirata – kako se zoperstaviti temu?

Najhuje je izumreti. Če imaš na izbiro, ali sprejeti močno in dokaj nasilno vero ali preživeti, kaj bi? Še bolje pa bi bilo rešiti se vseh teh pritiskov z dvigom lastne rodnosti ter z jasno identiteto in kulturno samozaščito postati pogumen in pokončen narod. Brez lastnih otrok pa nobena politika ne more ohraniti slovenske ali evropske civilizacije. Treba je imeti pogum in reči, da želimo ohraniti našo kulturo in identiteto. In utišati one, ki trdijo nasprotno.

Kakšno je vaše sporočilo mladim Slovencem?

Ne odlašajte z družino. Slovenija potrebuje vas in vaše otroke. Biti starš ni omejitev, je največja naložba v našo skupno prihodnost. Če vi ne boste imeli otrok, bo nekdo drug odločil, kdo bo živel v tej deželi čez petdeset let. Je pa imeti otroke tudi nekaj strašno lepega, polnega čustev in veselja.

Andreja Paljevec

Razširjen članek si lahko preberete v reviji Misteriji, št. 395 (junij 2026).