Knjiga Varna hiša groze Katje Pančur, ki je opisala svojo pretresljivo izkušnjo večletne spolne zlorabe, iskanja notranje moči in okrevanja, je vzbudila veliko zanimanje slovenske javnosti. Njen zlorabitelj, nekdanji budistični lama Shenpen Rinpoche, ki je bil dejaven v Sloveniji med letoma 2002 in 2012, potem pa se je zatekel nazaj v svojo rodno Francijo, se zaenkrat spretno izmika roki pravice. Katja, ki je bila njegova posvojenka in je doživela zlorabo že kot mladoletna deklica, trdno verjame, da ne bo ušel zakonu karme. Budistična skupnost, kjer naj bi našla po bivanju v sirotišnici v Rusiji svoj varen pristan, se je spremenila v hišo groze in teme, a je našla notranjo moč, se rešila, spoznala ljubečega partnerja in je danes srečna mamica treh otrok. S knjigo je želela opogumiti vse ženske, ki so žrtve spolnih zlorab, da obstaja pot ven iz trpljenja.
Kaj je odločilo, da ste svojo intimno zgodbo razkrili svetu?
Marsikdo misli, da sem razkrila svoje osebno življenje in da je to tako intimno, v resnici pa to niti ni intimno, ker je vpletenih toliko ljudi, da dejansko to ni moja zgodba, ampak zgodba vseh, ki so bili kakor koli vpleteni v kult oziroma so poznali dotično osebo. Vpletenih je veliko otrok in tudi odraslih ljudi. In ne gre samo za spolne, ampak tudi za verske in finančne zlorabe. Že dolgo sem si želela napisati knjigo, ampak je nisem izdala zato, ker sem hotela ščititi te ljudi. Tiho sem bila, ker so to bili ljudje, ki so mi bili blizu, ker sem z njimi odrasla. Ko se enkrat zavedaš, kakšen vpliv ima ta človek na ljudi, ki so takrat bili zraven, sem vedela, da se jim bo svet zrušil. Ko pa je enkrat z mojim predelovanjem šlo tako daleč in ko sem vmes še zvedela, koliko otrok je bilo zlorabljenih, mi je postalo čisto vseeno. In takrat sem se odločila, da bom knjigo izdala in povedala, kar sem želela povedati. Tisti z njegove strani, ki mi niso verjeli, mi še danes ne verjamejo in mi nikoli ne bodo, ker ne zmorejo sprejeti resnice. Prehudo je in so še vedno zmanipulirani z njegove strani. Pa naj bodo, vsak ima svojo pot, sama tu nimam vpliva. Vsak se odloči za svojo pot, jaz sem se odločila za težjo. Kot človek moraš vedeti, kaj je prav in kaj je narobe. Drugače si kot žival, ki sledi samo instinktom. Mi imamo neko višje zavedanje in je edino pravilno, da temu človek sledi. Knjiga je nastala takrat, ko sem preklopila iz tega, da moram biti tiho za druge, in da moram ravno zaradi drugih spregovoriti.
Kdaj ste prišli v Slovenijo, kdaj se je začela spolna zloraba in koliko časa je trajala?
V Slovenijo sem prišla pri desetih letih, ampak takrat sem prišla samo na obisk. Potem sem se vrnila v Rusijo. Pri dvanajstih pa sem prišla za stalno. Prvič me je začel zlorabljati že pri desetih letih, potem je to trajalo do sedemnajstega leta, da sem lahko rekla ne.
»Spolna zloraba v dobi odraščanja je zloraba duše; zlorabitelj ti vzame dušo, ker od tistega trenutka, ko si spolno zlorabljen, nisi več otrok.«
Kako je zloraba vplivala na vas glede odnosa do življenja, moških, spolnosti …?
Sama vedno rečem, da spolna zloraba v dobi odraščanja, ko je otrok najbolj dovzeten, odprt, iskren, konec koncev naiven, sploh ni spolna zloraba, to je zloraba duše. Zlorabitelj ti vzame dušo. Ker od tistega trenutka, ko si spolno zlorabljen, nisi več otrok. Neka slikarka je narisala, kako je doživljala spolno zlorabo otroka. Narisala je posteljo in otroka v postelji, odraslo osebo nad njo in medvedka v kotu. Otrok takrat zapusti sebe in celo življenje potem delaš na tem, da zdraviš tega otroka, ki ti je bil odvzet. To je zame najhujša zloraba, ker dejansko niti ne gre toliko za spolnost kot za otroško dušo. Da celo življenje iščeš to nekaj nazaj, da bi zakrpal praznino. Posledice tega, da nisi nikoli imel dovoljenja biti otrok, nosiš vse življenje. In seveda imaš potem nezaupanje do moških. Si stalno v nekem podrejenem položaju, se ti zdi, da ne moreš živeti kot zrela ženska, ker imaš občutek, da si manj vreden od moškega spola. Ker sta ti nekoč bila odvzeta in glas in duša s strani starejšega moškega. To nesorazmerje se kaže v odrasli dobi tudi v odnosih. Spolnost je nekaj naravnega in normalnega in dobrodošlo v intimnem odnosu, ampak tudi pri tem nastanejo težave, ker telo ima spomin. So trenutki, ko greš zelo težko preko tega, da pozabiš vse tisto, kar ti telo javlja. Mi lahko pozabimo v glavi, sama ne razmišljam o zlorabah, ki so se mi dogajale, ampak ko si intimen, se tudi telo enostavno zakrči. In takrat moraš zavestno prepisovati te občutke. Sam sebi moraš stalno dajati v zavest in podzavest, da tisto, kar ti je v življenju naredilo toliko bolečine, je v bistvu zdaj nekaj, kar je super, fino in dobrodošlo.
Je še kdo podal kazensko prijavo poleg vas?
Z bratom sva ga prijavila, pa še ena punca in dva fanta. On je zelo inteligenten človek in je pregnan. Točno je vedel, zakaj se je preselil nazaj v Francijo. Francija ima tako kot Bosna in Hercegovina zakonsko določeno, da ne izroča svojih državljanov. Veliko ima tudi zvez. A bomo že. Ko bo vesolje čas zasukalo v pravo smer, se bo to zgodilo brez prevelikega mojega poseganja v to. Sama sem naredila to, kar je bilo prav. Kar spodbujam vsako žensko, ki mi piše, da je v isti situaciji. Te zadeve je absolutno treba ustaviti, treba je opozarjati, treba je prijaviti. Delati na tem, da to neha biti tabu tema, ker s tem jim samo dajemo moč. Je pa to zagotovo ena od življenjskih situacij, ki te uči potrpljenja. Sodni postopki trajajo že pet let, ampak kaže, da še ni prišel pravi čas.
Vaš odnos do njega skozi čas se je verjetno spreminjal …
On je bil edini človek v življenju, ki mi je kazal naklonjenost. Nisem imela mame, očeta, nikogar. Skrbnica, ki sem jo imela v Rusiji, se je sicer trudila z menoj, ampak pri njej je bilo zelo očitno, da si ni nikoli želela otrok. Delala je od sedme ure zjutraj do enajste zvečer, tako da sem bila cele dneve sama. Že kot majhen otrok nisem imela nobene varnosti, nobenega občutka, da me ima sploh kdo rad.
In potem sem spoznala njega in on si je želel me dobiti v Evropo. Bila sem fanatično obsedena z njim. S tem občutkom, ki mi ga je dal, da sem pomembna in vredna. Kot otrok na ulici ali v sirotišnici se dejansko počutiš kot smet, ki je nihče ne pobere ali pa jo samo brcne, ko gre mimo. To so hude rane. Ta kontrast mi je povzročil patološko navezanost. Bila sem tako navezana nanj, da sem ga doživljala, kot bi bil del mene, kot bi bil še ena moja roka.
»Rada bi, da ženske vedo, da se da tudi s temi travmami lepo živeti. Je težko, ampak je vredno.«
Z leti pa sem videla, da mogoče ni vse tako idealno. Morala sem se zbuditi iz tega mojega stanja. Je pa res, da so bili njegovo strelno orožje, ki si ga je nabavil, in sestanki s politiki zame mini alarmi. On je bil budistični lama, tu ni zraven nasilja, politike. Privoščil si je tudi kar ženske iz kongregacije. Ko sem ga vprašala za orožje, je rekel: »To imam zato, da lahko nas vse zaščitim, če bo kaj.« Potem je dal nazaj zaobljube meniha in rekel, da je to zato, da bi lažje pomagal ljudem. Da je v Evropi težko živeti z zaobljubami. In začel je piti alkohol. Sama pravim, da ne moreš celo življenje početi grozne stvari, potem pa živeti naprej v hribih v Franciji, kot da nič ni. Ne gre, enkrat se bo morala karma zravnati. On toliko govori o karmi, sam pa, kot da nič ne ve o tem. Edino kar vem, da je prav, je, da odgovarja za svoja dejanja.
Kaj svetujete ženskam, ki so spolno zlorabljene, da se opolnomočijo?
Prva stvar je, da greš ven iz vloge žrtve. Drugo pa je, da je za nas ženske zelo pomembno, da se v tem ne počutimo same. Zato sem tudi napisala to knjigo. Mene vsaka ženska, ki me pogleda, misli, da sem princeska na zrnu graha in da mi v življenju nič ne manjka. Rada bi, da ženske vedo, da se da tudi s temi travmami lepo živeti. Je težko, ampak je vredno. Ta knjiga je zelo prodajana. Ženske mi pišejo, da ko jo preberejo, se odločijo, da svoje posilstvo prijavijo. Ta knjiga jim vliva pogum. In to je bil moj namen, da ženska vidi in čuti, da je uslišana in da obstaja neka pot iz tega. Ženske smo noro močna bitja. In mislimo, da kar moramo nekaj trpeti in biti tiho. Zakaj bi dala eno minuto svojega življenja temu zlorabitelju, saj je že dosti vzel. Rečem: »Toliko si mi vzel, ne dam ti nič več. Živela bom svoje življenje, ker sem tega vredna.«
Trenutno pišem še eno knjigo o poti, kako iz tega ven. Toliko sem dala skozi in dobila toliko ran na ženskosti, da mora biti smisel, da potem drugim pomagaš, ker če ne daš nekaj nazaj, je vse brez smisla. Namen moje knjige je opogumiti ženske, da gledajo na svoje življenjske izzive z druge strani, da dobijo neko upanje, da začutijo, da obstaja pot ven iz trpljenja, da se ga da osmisliti, iti naprej, da ni čisto nič narobe z žensko, če se ji dogaja spolna zloraba. Da ji ni treba nositi te krivde, jo biti sram, da se ji ni treba sovražiti zato, da se lahko sprejme.
Konec koncev bi rada razbijala to tabu temo, ki je tako zasidrana, sploh v Sloveniji. Nič ni narobe z nami, če se nam to zgodi. Ker največkrat je to, da mislimo, z nami nekaj ni v redu. Je pa ravno obratno. Zlorabitelj običajno izbere največjo kresničko, zato da jo ugasne. In ni treba te svetlobe ugasniti. Samo za nekaj časa, da to predelaš, potem pa je treba to uporabiti za odskočno desko, da je življenje lepše in boljše in da smo mi bolj modri in da zrastemo prek tega trpljenja.
Andreja Paljevec
