Namesto da bi se Nataša Zupanc* po kratkem obisku Slovenije vrnila v vroči objem moža Cosmosa v Gano, je z najhujšo obliko malarije pristala na intenzivnem oddelku Infekcijske klinike v Ljubljani. Po preboleli bolezni, za medicino je bilo njeno preživetje kot čudež, se ni vrnila v Afriko, ker je čutila, da od tam ne bi več prišla živa. Svojo neverjetno zgodbo je opisala v knjigi Slečena, ki je ne moreš odložiti, preden ne prebereš zadnjega stavka. Je nadaljevanje njenega knjižnega prvenca Oblečena v kente.
Ko so se zdravniki bojevali za njeno življenje, je bila ona še kako živa. Brala je črtne kode v knjižnici vesolja, ki hrani vse znanje, modrost, dogodke, podatke o vseh dušah v vesolju. Njena bolezen je bila, kot pravi Nataša Zupanc, tudi njena iniciacija za vpogled v ta znanja. Tudi v dušne zapise ljudi, ki jo prosijo za pomoč pri napredovanju v svojem življenju, kar zdaj dela prek healing masaže.
Brala je črtne kode v knjižnici vesolja, ki hrani vse znanje, modrost, dogodke, podatke o vseh dušah v vesolju.
Nekateri tej vesoljni knjižnici pravijo akašna kronika. Ste dostopali do nje?
Vsekakor so to informacije vesolja. Marsičesa ne vem, kaj se mi je dogajalo, ko sem bila v bolnišnici. Spomini na branje črtnih kod pa so ostali zelo živi. Spominjam se prihodov v drugo dimenzijo, neskončnega branja, svojih občutkov, vsebine se pa točno ne spomnim. Vem pa, da je bila ogromna, ogromna količina tega znanja, vedenja. Je neka mešanica vsega, kar je že bilo, kar je in kar še bo. Vse to je en čudovit paket, zapakiran v enost.
Je bilo to branje naporno?
Iz tega stanja sem prišla psihično in telesno zelo utrujena. To je bil grozen napor za možgane. To se je kar vlivalo, vsipalo vame. Sploh nisem imela možnosti, da bi se od tega lahko odmaknila ali da bi rekla: »Knjiga, zapri se, črte, nehajte prihajati!« To je samo teklo, neodvisno od mene. Bilo je, kot da sem šla v notranjost kode, v zapis, v katerem je bil še en zapis, za njim še en in tako naprej v neskončnost. Denimo, videla sem knjigo, platnice, list, tekst, stavek, besedo, črko. Šla sem v črko. Iz črke sem šla v njeno črno barvo; razbrala sem sestavo barve, kje je bila narejena, kdo jo je naredil, kaj je ta mislil, čutil … Vsaka informacija je bila ključ do nove informacije.
Kakšne pa so bile te črtne kode?
Enake kot na izdelkih v trgovini. Druge so bile tudi binarne, 1212 … v različnih kombinacijah. Izbirala sem lahko samo, v katere črte grem, ostalo je teklo neodvisno od mene. Lahko pa sem se osredotočila na nekaj, če sem potrebovala informacijo. Zdaj vem, da so vse te informacije vseokrog nas. In kamor usmerimo svoj fokus, tiste informacije lahko prikličemo in pridejo do nas.
»Vse te informacije so vseokrog nas in kamor usmerimo svoj fokus, tiste informacije lahko prikličemo.«
Kako pa zdaj dostopate do teh informacij, ki jih potrebujete za ljudi, do njihovih dušnih zapisov?
Povsem enako. Enostavno grem v theta stanje, ko ne razmišljam nič, le prepustim se. Um se mi umiri, energija v telesu se upočasni, stanje zavesti se spremeni, ne odzivam se na zunanje dejavnike. V tem polsnu in seveda z namero začnejo prihajati informacije. Včasih zgolj kot neko védenje, včasih se odvrti film ali pa se mi zvrstijo slike. Seveda je potrebno nekaj vaje, a ko to theta stanje enkrat poznaš, lahko hitro prikličeš spomin nanj.
Tehnike so lahko različne?
Da. Afričani denimo bobnajo, da se jim stanje budnosti premakne v sproščeno stanje, drugi uporabljajo psihoaktivne snovi, tretji um umirijo z meditacijo, molitvijo.
So se vam črtne kode, ko ste prišli iz bolnišnice, še kdaj pojavile?
Ne. Se mi pa zdaj odpirajo ravno tista znanja, veščine in modrosti, ki jih potrebujem. So pa bile črtne kode prikazane v nekem filmu – točno tako, kot sem jih tudi jaz doživela. Prikaz kod je tudi v filmu Matrica.
Kakšna je razlika v vaših energijskih masažah pred boleznijo in po njej?
Prej jih nisem delala tako aktivno. Ljudje so mi sicer rekli, da se pri meni počutijo drugače kot na klasičnih masažah. Že prej pa je o človeku, ki je prišel k meni, kar od nekje priletela kaka informacija in sem se spraševala, kaj naj s tem počnem. Zdaj vem, da mi je duhovni svet prek bolezni odprl ta kanal, do katerega prej nisem imela dostopa. In ko sem zbolela, ko je moje življenje res viselo na nitki, je moralo v meni marsikaj umreti. Kar ni bilo moje, kar so me naučili drugi. Menda nas kar devetdeset odstotkov stvari naučijo narobe. To je enostavno moralo zgoreti. Mislim, da je to zgorelo z visoko telesno temperaturo. Zdravnikom ni bilo jasno, zakaj pri meni temperatura tako dolgo vztraja. Še ko sem bila že doma, sem še dva tedna imela vsak dan visoko temperaturo, ki je zvečer narasla do osemintrideset stopinj.
Vaša ozdravitev je bila za zdravnike kot čudež?
Da. In zaradi mojega primera so v svetovnem merilu tudi spremenili protokol zdravljenja malarije. Na meni so preizkusili nov protokol zdravljenja, na koncu je bil to uspešen primer tudi zanje.
Tatjana Svete
* Socnice.si; 070/547 142 (Nataša Zupanc)
Razširjen članek si lahko preberete v reviji Misteriji, št. 334 (maj 2021).
