Marjan Ogorevc s knjigo Izhod iz matrice

»Vse življenje sem se počutil ujetega v matrico. Kot da sem ujet v močno pajkovo mrežo. Poskušali so me udomačiti, da bi postal suženj sistema. A jim je spodletelo. Življenje mi je ves čas postavljalo na pot navidezno nerešljive probleme, ki sem jim bil le s težavo kos. Hvaležen sem za to, saj sem postal tako močan, da sem se osvobodil ujetosti. Končno sem med pisanjem knjige Izhod iz matrice doživel »aha« trenutek. Spoznal sem, da so bile edine ovire tiste v moji glavi. Sedaj vem, da kjerkoli sem, sem vedno svoboden. Matrica me ne omejuje več,« pravi Marjan Ogorevc, ki je nedavno izdal svojo novo knjigo Izhod iz matrice.

Kako bi na kratko pojasnili, kaj je matrica?

Težko je to poenostaviti in razložiti v nekaj stavkih. Vendar bom poskušal pojasniti, na kaj mislim, ko v knjigi pišem o matrici. Matrica je nevidna mreža, v kateri nas sistem, katerega vodijo centri moči, ki želijo skozi transhumanizem vzpostaviti enotno vlado, vojsko in center moči, drži subtilno ujete, da se tega ne zavedamo, dokler nas nekdo na to ne opozori. Na ujetost smo se tako navadili, da je to za nas normalnost. David Icke pravi, da smo v zaporu, ki smo si ga sami zgradili in smo v njem tudi pazniki. Na to opozorim v knjigi in kar naenkrat postane vse jasno. Zavemo se, da so naše zaznavanje načrtno usmerili v drugo smer. Da tega, da smo v matrici, ne bi videli. Podobno je v matrici iz trilogije filma Matrica. Seveda je v filmu vidna, ker sicer ne bi vedeli, za kaj gre. Film mi je bil navdih in ideja, kako napisati knjigo.

»Starši se hvalijo, da je njihov otrok poslušen, jaz pa pravim ›ubogi otrok‹, saj iz njega delajo čustvenega invalida.«

Se v tem času vedno več ljudi osvobaja iz matrice, ker je preprosto čas za to? Se je bilo včasih težje osvoboditi iz matrice?

Skozi zgodovino so se tisti na višji ravni zavesti osvobajali iz sistema ali matrice. Res pa je, da je bilo nekoč veliko težje, saj je vsak, ki se je poskušal osvoboditi, tvegal, da ga obsodijo in ubijejo, kot je to počela inkvizicija pod vodstvom jezuitov po nalogu katoliške cerkve. Vendar pa je to počela tudi vsaka oblast, saj so želeli, tako kot danes, da nas imajo ujete, da smo poslušni, predani in živimo v strahu pred sistemom. Danes je drugače in čas za osvobajanje iz ujetosti v matrico je zato, ker se je dvignila zavest ljudi. Seveda ne pri vseh, saj so nekateri že na visoki ravni zavesti, drugi pa še na zelo nizki ravni. Dvig zavesti se dogaja posameznikom, ne vsem skupaj v družbi nasploh. Tehnološka raven s tem nima veliko opraviti. Vzemimo na primer Ameriko, ki je tehnološko na izredno visoki ravni, njihova miselnost pa je, kot da so v srednjem veku: imajo se za svetovne policaje, sprožajo vojne, prepovedujejo splav, sodniki so politično obarvani, podpirajo Izrael, da dela genocid nad Palestinci, ljudje so dobesedno ujeti v sistem ali matrico, so kar zaplankani. Seveda Amerika ni sama, saj to počno tudi drugi sistemi po svetu.

Kateri so najpogostejši vzorci, ki nas omejujejo, držijo v matrici, da ne moremo iz nje?

Bom začel od začetka. Kot lahko preberemo v knjigah Stare zaveze, v kumranskih spisih, zapisih na akadskih in sumerskih glinenih tablicah, so nas kot homo sapiensa iz primitivnega človeka po svoji podobi ustvarili obiskovalci iz vesolja Anunaki. To je zapisano v več virih in takratni ljudje si tega preprosto niso mogli izmisliti. Enega od Anunakov Jahveja so pozneje judje, potem pa še krščanstvo, sprejeli za boga, čeprav je ta lažni bog prišlek iz vesolja. Večino homo sapiensov so ustvarili za sužnje in nas tako tudi programirali, pridne in poslušne. Pa še poseben program agresije so nam vstavili, saj še danes rešujemo težave s konflikti in vojnami. En del, ki jim rečemo »elite«, kot so kraljevske družine, ki se dinastijsko širijo vse do danes, duhovniki, mogočniki, ki danes upravljajo banke in multinacionalke, pa so programirali za to, da so bogovom vdani, da so nad nami in imajo pravico upravljati z nami. El je človek, ki se je na Zemlji razglasil za Boga. Saj je noro, če pogledamo samo angleško krono, kako so nesramno obogateli z ropanjem tretjih držav, uničevali kulturo v tretjem svetu, zasužnjili afriška ljudstva, podpirali južnoafriški apartheid, doma ne plačujejo davkov, ljudje pa jih še vedno sprejemajo, kot da so božanska bitja. Nekaj je pri tem hudo narobe.

Imamo Slovenci še kake posebne vzorce?

Pri Slovencih bom izpostavil samo poslušnost, pridnost in podrejanje elitam. To gre tako daleč, da smo to prevzeli kot vrednote. Starši se na primer hvalijo s tem, da je njihov otrok poslušen in priden in se jim podreja. Jaz pa pravim »ubogi otrok«, saj iz njega delajo čustvenega invalida, ker so ga programirali za celo življenje. Vendar pa so po merilih družbe s svojimi akademskimi naslovi uspešni. Pogosto vidim, da je lahko nekdo, ki ni najbolj pameten, je pa priden in poslušen, zelo uspešen. Takšni vodijo družbo in so odločevalci. To bo tako, dokler se ne zbudimo in osvobodimo ujetosti v matrico, dokler ne spoznamo, da smo v zaporu.

Ste se vi prej zavedali, da ste v matrici, in ste zavestno iskali izhod iz nje?

Že v otroštvu sem se zavedal, da me nekaj ali nekdo ima ujetega. Zavedal sem se, da s tem, ko me poskušajo udomačiti, omejevati moje videnje, da bi bil koristen in ubogljiv, dobesedno terorizirajo. Nisem imel nobene možnosti, da bi o tem komu povedal, saj so bili vsi okrog mene programirani in se tega niso zavedali. Počutil sem se, kot da sem v močni pajkovi mreži, ki mi sicer dovoli, da se premikam, vendar ne v želeni smeri. Postajal sem vse bolj uporniški, imel izpade agresije. Danes bi takšni otroci dobili diagnozo in bi jim dali zdravila, ne da bi razumeli, za kaj gre. Zavestno do pred tridesetimi leti nisem iskal izhoda, sem pa postajal vse bolj nestrpen in nasilen do tistih, ki so si me želeli podrediti, me zlorabljati. O tem pišem v svoji naslednji knjigi, ki bo izšla čez eno leto. Tako sem postal upornik in si s tem nakopal veliko težav, saj so starši, družba, šola takoj kaznovali vsak moj izstop iz okvirjev. Teh pa je bilo tako veliko, da jih niti našteti ne morem. Obenem pa sem imel pestro življenje, saj se mi je za razliko od pridnih in poslušnih, ki jim je dolgčas, veliko dogajalo. Ves čas sem bil v stresu, ali bodo odkrili moje neumnosti. Takrat so nas tudi fizično kaznovali, vendar sem to sprejel, vesel, da sem veliko več ušpičil, kot pa so odkrili.

Vam je pri tem iskanju izhoda pomagalo tudi pisanje knjig? Končno ste ravno med pisanjem knjige doživeli »aha« trenutek. Kaj je to bilo?

Ko pišem knjigo, kar v povprečju traja eno leto, je to običajno en raziskovalni projekt, pri čemer jaz pišem knjigo in knjiga piše mene in se povsem spremenim. Na boljše, seveda. Ko sem na primer pisal zelo odmevno knjigo Magija – most med znanostjo in religijo, sem nabavil knjige vse vrste magije od Sumerije, Egipta, srednjeveške magije. Zbral sem še ostalo literaturo. Prebral knjige Stare zaveze, knjige prevajalca Maura Biglina starozaveznih knjig iz stare grščine in armenščine za vatikansko založbo Sao Paulo. Posebej so me navdihnile knjige Slavinskega in še neke druge. Da bi spoznal, kako deluje magija, sem eno leto izvajal vaje iniciacije v hermetizem in druge meni dosegljive postopke. Praktično sem šel skozi magijske postopke, saj sem lahko potem pisal iz lastnih izkušenj. Bralci želijo vedeti, kje sem jaz v tej zgodbi, da nisem samo teoretik, ki citira druge avtorje. To raziskovanje mi je dalo neverjetno širok pogled na vse. Ko sem začel pisati to knjigo, pa sem vse skupaj še razširil. Za mene je pisanje knjig najboljši način napredovanja tako v znanju kot tudi duhovno.

»Smisel življenja je samo živeti, življenje pa nam prinese vse, kar potrebujemo kot izkušnjo, da se razvijamo v zavesti.«

Rekli ste, da so edine ovire v naših glavah. Zdi se enostavno, samo verjetno ni tako … Kako naj se človek začne osvobajati iz matrice?

Res je enostavno, vendar si s tem večina ne more pomagati. Gre za to, da so nas že od rojstva naprej programirali, jaz rečem udomačili. Starši, učitelji, politiki, znanstveniki nam ves čas govorijo, kaj smemo in česa ne smemo, kaj je normalno in kaj ni, kaj se spodobi in kaj ne, kaj je res in kaj ni. Znanstveniki, zdravniki imajo absolutni primat v družbi; govorijo nam, da oni že vedo, ostali pa ne, ker da ni znanstveno. V znanosti je veliko verskega elementa. Na primer, nečesa ne znajo razložiti in dokazati, ampak verjamejo, da je tako, kot mislijo, da je. Potem pa temu pravijo, da je znanstveno, samo zato, ker so se pod to podpisali znanstveniki. Vse, kar od tega odstopa, je mazaštvo, teorija zarote in psevdoznanost. In tisti, ki to brezpogojno sprejemajo, postanejo uspešni v družbi. Potem so prepričani, da je vse to, kar so jih učili, res.

Kako se osvoboditi iz matrice, je precej kompleksno in se ne da razložiti v nekaj stavkih; o tem pišem v knjigi. Za začetek je dovolj, če se začnemo zavedati, da je svet nenavaden, da nam niso vsega povedali. Tisto, kar pa so, velikokrat zavaja, da nas imajo ujete v sistem, v matrico. Tu najbolj izstopajo religijski sistemi s svojo dogmo, ki je pogosto izmišljena zgodba, v kateri so ustvarili boga, in nas s tem, da so si izmislili greh, strašijo z bogom, ki nas kot veliki brat opazuje in sodi, nagrajuje in kaznuje, kar je čista izmišljotina. Pravi transcendentni Bog z veliko začetnico ne sodi in ne kaznuje, samo brezpogojno daje, ne rabi darovanj in molitve. Sprejema nas takšne, kakršni smo. Ob tem se imajo za moralne avtoritete in popolnoma držijo ujete svoje vernike, ki so ves čas v strahu pred bogom. Potrebna je sprememba zaznave, ki nam jo ves čas vsiljujejo. Pa seveda osvoboditve iz materialistične paradigme. Ko vidiš, kakšno je stanje, pa se lahko po navodilih v knjigi osvobodiš sam ali pa si poiščeš izkušenega terapevta, ki ima dovolj širine, da ti lahko pomaga. Tisti terapevti, ki samo dajejo energijo, čemur rečemo energijski tretma, ne iščejo pa vzrokov za težave, temu niso dorasli. Sicer ne morejo narediti škode, vendar pa jim plačujemo davek na bedake.

Na predavanju ob izidu knjige ste dejali, da je »Izhod iz matrice« vaša prva knjiga, ki je zavest. Kaj to pomeni?

Bolj natančno: »knjiga, ki ima zavest«. V resnici ima vse, kar obstaja, zavest, tako živa kot neživa narava. Samo se tega, razen človeka, ne zaveda. Ker pa je knjiga nastajala skupaj z mano, sem v njo postopoma vgrajeval vse znanje; tudi tisto, kar ni zapisano, je na nevidni ravni kot informacija in knjiga vsebuje te informacije. In je na koncu postala vse to, kar je, knjiga z zavestjo. Je tudi sodelovala pri pisanju; če nečesa nisem dovolj izpopolnil, me je opozorila, in dokler nisem popravil, nisem mogel naprej.

In kako potemtakem beremo vašo knjigo?

Knjigo lahko bereš na več ravneh. Kot vsako knjigo, kot pravljico, zgodovinsko knjigo kot vzporednico uradne zgodovine, kot antropološko knjigo kot vzporednico uradne antropologije – ali pa usmerimo fokus na bolj subtilne informacijsko-energijske ravni in zaznavamo še druge informacije. To je metaforično kot plavajoča ledena gora; na površju vidimo samo njen majhen del. Če želimo videti celo, se moramo potopiti. Fokus je pri tem izredno pomemben. Če je pozornost na materialni ravni, zaznavamo samo tisto, kar zaznavamo s petimi čutili. Torej vrh ledene gore. Če želimo zaznati še ostale informacije na višji ravni, pa to ni dovolj. Do kod gre pri tem posameznik, pa je odvisno od njegove ravni zavesti, prečiščenosti, koliko je temu posvečen in od njegovega namena. V knjigi so natančni napotki, kako tisti, ki želi, lahko pride do tega.

Rekli ste, da se lahko na knjigo, ki ima zavest, tudi obračamo z vprašanji. Kako dobimo, prepoznamo odgovor?

Delno sem že prej odgovoril. Da bi dobili uporaben odgovor, mora najprej biti pravo vprašanje. Poenostavljeno – butasto vprašanje, butast odgovor. Da odgovor prepoznamo, pa moramo iti v ta proces na višjo raven zavesti in to doživeti. Metaforično, če želimo spoznati, kako plavati, moramo v vodo. Ali smo prepoznali pravi odgovor, pa nikoli ni zagotovila. In ti odgovori niso nadomestilo za pravilno odločanje, saj vsak prevzame odgovornost za svoje odločitve.

Če se med branjem knjige počutimo slabo, nam pade energija, je to zato, ker se je naša podzavest odzvala, pravite. Kako potem to razčistimo? Nadaljujemo z branjem šele, ko nek omejujoč vzorec ozavestimo?

Ja, hvala za to sijajno vprašanje. Vso svojo preteklost, vse podzavestne vzorce, travme in ostale izkušnje shranimo v podzavest. Med zavestnim delom in podzavestjo imamo neke vrste požarni zid, ki nas ščiti od tega, da nam vse vsebine ne vstopajo v zavestni del. Dokler smo na nizki ravni energije, se ne moremo soočiti s podzavestnimi vsebinami. Kadar pa se nam energija iz različnih vzrokov, kot je na primer v cerkvi, na svetem mestu, na koncertu, poveča, lahko je to tudi knjiga, imamo dovolj energije, da se soočimo s podzavestnimi vsebinami, ki pridejo na plano, da jih prepoznamo in se z njimi soočimo. Ker pa nam knjiga ponuja tudi vsebine, se lahko te vsebine dotaknejo tudi naše podzavesti. In to je povezano z nečim, kar nosimo v sebi. Samo en primer. Če so nas v otroštvu zlorabljali in smo to, da bi lahko preživeli, potlačili, in potem o takšni travmi preberemo v knjigi, to povzroči, da se zavemo tistega, kar nosimo v sebi. Posledično se lahko v tistem trenutku počutimo neprijetno. V knjigi najdemo tudi natančna navodila za psihologe, psihoterapevte in terapevte vseh vrst, kako skozi terapevtski proces to odpravimo. Je pa napisano tudi tako, da lahko človek to naredi tudi sam. Še posebej je dodatno opisan postopek, ki ga posnamemo in nas potem ob poslušanju natančno vodi skozi različne procese, kot sta osvobajanje iz matrice in regresija v prejšnja življenja. Pri tem se odzivamo na sugestije, ki so za nas sprejemljive. Najmočnejše sugestije pa so tiste, ki so naše.

Ko človek ni več v matrici, kako potem živi, čemu sledi, kaj je potem njegov smisel življenja? Kako pa se matrica oziroma ljudje, ki so še v matrici, odzovejo na osvobojenega?

Kitajska modrost pravi: »Preden se razsvetliš, sekaš drva. Ko se razsvetliš, sekaš drva«. Osvobojen človek nima nobene potrebe, da bi se izpostavljal, govoril o tem, tako da ljudje sploh ne vedo, da je osvobojen. Poenostavljeno, ker se tvoje okolje, potem ko si svoboden, ni spremenilo, se tudi tebi ni treba spremeniti. Samo drugače ga sprejemaš in se odzivaš nanj. Potem lahko še vedno opravljaš vse kot do sedaj, uživaš v vsem, kar ti življenje ponuja. Nisi več odvisnik, ampak hedonist v širšem pogledu, uživaš življenje. Res pa je, da se v umu počutiš svobodnega. Kot sem v knjigi zapisal, sem sam spoznal, da so bile vse moje omejitve skozi življenje boleče izkušnje v mojem umu. Sedaj lahko temu rečem, da so bili izzivi, ki bi me lahko uničili, mene pa so okrepili. V življenju imam še vedno izzive, težave, omejitve. Zavedam se, da nas banke ropajo, da nam država da manj kot mi njej, da nam lažejo, da nam ne povedo resnice, da država manipulira z nami. Ne delujem pa več zato, ker nekaj moram, ker se odzivam na situacije, ampak zato, ker sem se jaz tako odločil. Veliko ljudi, predvsem tisti, ki so v težavah, iščejo smisel življenja, saj se jim zdi, da mora nekje biti. Sam ne vidim potrebe po tem, da bi iskal smisel življenja. Smisel je samo živeti, življenje pa nam prinese vse, kar potrebujemo kot izkušnjo, da se razvijamo v zavesti.

Po čem prepoznate človeka, ki se je že osvobodil iz matrice?

Zanimivo vprašanje. Najprej vidimo, da osvobojen človek ostaja miren v vsaki situaciji in ne vsiljuje svojega nauka ali napotkov. Nasvet daje samo, če ga za to zaprosijo, saj ve, da sicer vsiljen nasvet ne pade na plodna tla. Po potrebi deluje preudarno in samo nujno, kolikor je potrebno. Ne spušča se več v razprave, ki niso smiselne, v prazno pogovarjanje in obsojanje drugih in inštitucij. Ve, da je svet z vsem, kar je v njem, točno tak, kot smo si ga ustvarili, seveda skupinsko. Včasih je posameznik minoren, da bi ustvarjal. Veliko ljudi nastrada v nečem večjem in so kolateralna škoda vpliva velikih sil, na katere skoraj nimamo možnosti vplivanja. Vsekakor pa za vsem stoji nekaj, kar je večje od nas.

Tatjana Svete

Razširjen članek si lahko preberete v reviji Misteriji, št. 371 (junij 2024).

Knjiga: Izhod iz matrice