Slovenci smo po več iznajdbah in pojavih edinstveni na svetu. Sem sodijo tudi poslikave panjskih končnic. Nastale so samo na ozemlju, kjer smo živeli Slovenci. Sčasoma so se razvile v pravo ljudsko umetnost. Njihova sporočila je tankočutno razvozlala Aleksandra Zrelec; proučila je zbirko stotridesetih izvirnih panjskih končnic, ki jih je zbral njen dedek Rudolf Galob. Kaj vse nam pripovedujejo panjske končnice, je objavila v knjigi Čevnice – motivika na panjskih končnicah iz zbirke Rudolfa Galoba.

Aleksandra Zrelec je po izobrazbi magistrica ekonomije, a so jo, kot pravi, »lesene deščice s prijaznimi, toplimi barvnimi motivi,« ki jih je njen dedek skrbno spravil skupaj v začetku prejšnjega stoletja, »očarale in poklicale«. Prevzela je dedkovo zbirko in jo začela proučevati. Panjske končnice so čelna, sprednja stran panja, čevnice pa so star koroški izraz zanje, od tod tudi ime knjige. Tudi njen dedek jih je namreč imenoval »čevnce«, zapisoval pa čevnice. Zbirko je leta 2011 pregledal in motive poimenoval ter v tematske sklope uredil dr. Gorazd Makarovič, upokojeni kustos Slovenskega etnografskega muzeja, največji strokovnjak za določanje motivov na panjskih končnicah. Stalna razstava »čevnc« Rudolfa Galoba, več kot osemdeset jih je tam, je od leta 2012 postavljena v nekdanjem Gutenbergerjevem mlinu v Mežici.

»Naši predniki so so življenje si lepšali tako, da so si na cvetočih travnikih postavili čebelnjak – zavetišče, ki je bilo hkrati tudi galerija.«

Kaj so poslikave končnic pomenile našim prednikom?

Naši predniki so bili globoko verni, preprosti, delavni, pogosto slabo pismeni, vajeni trdega življenja in odrekanja. Življenje so si lepšali tako, da so si na cvetočih travnikih postavili zavetišče, ki je bilo hkrati tudi galerija. To je bil čebelnjak, posvetni prostor, v katerem je čebelar čuval in negoval svoje ljube muhe, ki so mu dajale med in vosek za lepše življenje. Hkrati je bil tudi njegov duhovni prostor; tu se je spočil, pomolil, si nabral moči, razmišljal in se napajal z lepoto. Tisto, ki jo je dala narava, in ono drugo, ki jo je na panjih naslikal človek.

Kaj so vam sporočile čevnice?

Da moram oživiti motive s panjev, da je treba povedati njihove zgodbe. So namreč več kot le likovna ponazoritev ali sredstvo za pojasnjevanje svetopisemskih besed ter dogajanj in značilnosti tedanje družbe. S svojo nemo govorico nam budijo zavedanje o lastnem narodu in rodu. Z roko v roki hodijo z ljudsko pesmijo in molitvami, pravljicami, legendami ter zapisi zgodovinskih in drugih dogodkov, ki so se tako ali drugače dotaknili naših prednikov.

Lahko tudi zdaj v motivih najdemo svoje sporočilo?

Da. Vsaj jaz mislim tako. Nekatere lahko razumemo dobesedno, druge skozi moralni vidik sporočila, morda kot prispodobo neke druge resnice. Ali pa je njihovo bistvo skrivnost. Zato tudi moja razlaga poslikav ni enovita. Pri vsaki sem poiskala vir, ki čim bolj nazorno povzema ali pojasnjuje motiv. Pri opisu pa sem poslikavo povzela v smislu njenega sporočila tako, kot sem ga dojela sama. Vendar pa to ni edina možna razlaga. Vsak opazovalec lahko najde svojo, če bo gledal z očmi in srcem ter poslušal svoj notranji glas.

Kaj pripovedujejo motivi na panjskih končnicah?

Motiviko strokovnjaki delijo v nabožno in posvetno. V okviru nabožne je v zbirkah največ podob svetnic, svetnikov in svetniških legend. Sledijo motivi iz Svetega pisma Nove in Stare zaveze ter razni nabožni motivi, ki jih ni mogoče uvrstiti v prve tri skupine. Skupina posvetnih motivov je bolj razdrobljena; upodabljajo poklice in delo, živali, večkrat tudi v človeških vlogah, nenavadne dogodke na vasi, razmerja med spoloma, lovce, fantastične prizore, niso pa redki tudi prizori smešenja žensk in različnih obrtnikov.

Zakaj so predniki poslikavali panje?

Vzroka, časa in kraja nastanka prvih poslikav ni mogoče določiti. Sklepamo, da so naši predniki najprej varovali čebelje družine pred boleznimi, uroki in nesrečami s preprostimi simboli, nato so za varstvo na čelnico naslikali podobo nebeškega zavetnika. Kasnejši razvoj je prinesel pravo galerijo podob, ki so jih poslikovalci jemali iz različnih predlog.

Na kakšen les so slikali?

Najbolj zaželen je bil les, ki je bil mehak, recimo lipov ali smrekov les.

Kdaj se je začelo poslikavanje?

Slikanje na končnice čebeljih panjev sodi v kmečko okolje, časovno pa v sredino osemnajstega stoletja. Razmah je doseglo v devetnajstem stoletju, ko je bilo razvito podeželsko slikarstvo in je bilo tudi dovolj premožnih kmetov, ki so lahko plačevali poslikovanje panjskih končnic. Tako so pokazali svojo finančno moč. Zaradi slikarij pa so lažje sledili tudi dogajanjem v panjih. Ker je bila vsaj do zadnje četrtine devetnajstega stoletja velika večina ljudi nepismenih, so za zlato dobo slikarstva na panjskih končnicah zaslužne prav pripovedi s sliko. To je bil tedaj uveljavljen in splošno razumljiv jezik. Ljudem je bil domač iz cerkva.

Kdaj poslikavanje zatone?

Praksa poslikavanja je začela ugašati na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja, ko je tudi na podeželje prodrla industrializacija in z njo množična, cenena, polindustrijsko izdelana likovna umetnost. Kmečki slikarji ji niso mogli slediti, zato so izgubili naročnike in prenehali delati.

Kdo so avtorji slik?

Na panjske končnice je slikala marsikatera roka, a se razen med strokovnjaki o avtorstvu ne govori. Nikjer tudi niso podpisani. Dr. Gorazd Makarovič je oral ledino na tem področju. Avtorstvo je določal po uporabljenih barvah, cvetličnem okrasju, posebnostih pri slikanju človeških figur in številk letnic ter po drugih značilnostih in posebnostih.

Figuralna poslikava lesenih deščic, ki so nekdaj krasile prednje stranice preprostih čebeljih panjev – kranjičev, je izvirna slovenska zamisel.

Koliko je stara najstarejša čevnica iz dedkove zbirke?

Čevnica z motivom mučenke Katarine Aleksandrijske je bila levo in desno obrezana in takrat je verjetno izgubila letnico, dr. Gorazd Makarovič pa je okvirni čas nastanka lahko določil po avtorju poslikave, ki je deloval v razmeroma ozkem časovnem obdobju okoli leta 1825. To je najstarejša čevnica v zbirki.

Koliko let ste proučevali sporočila motivov?

Osem let. Zadnja tri leta, ko sem hkrati pisala še besedila za knjigo, so mi dedove čevnice postale tako rekoč služba. Vsa besedila v knjigi so moj avtorski izbor. Trudila sem se, da sem pri vsakem motivu imela čim več gradiva, več vidikov motivike, da sem potem lahko izbirala, kaj bom uporabila v knjigi. Proučila sem široko vrsto virov. Od znanstvenih člankov in različne strokovne literature, poljudnih in teoloških besedil in razlag prek svetopisemskih zgodb, molitev, pravljic in legend do ljudskih in sodobnih pesmi ter pregovorov. Kjer sem imela težave z razumevanjem motiva, sem se obrnila tudi na kompetentne sogovornike, ki so mi pomagali s svojimi znanji.

Naslednji korak pa je, da boste imeli sami čebele?

Čebele so odgovornost, a če jih bom kdaj imela, jih bom gojila v košu. Tam gradijo satovje same in lahko živijo brez večjih motenj, vsiljevanja in stresa. Mislim namreč, da z zdajšnjim čebelarjenjem absolutno preveč posegamo v čebelji panj. Mika me imeti tri svoje koše, ravno toliko, da imam svoj med in vosek. Če bom seveda našla čebelarja, ki me bo naučil, kako priti do svoje tretjine medu in voska, ne da pomorim čebele, saj se v koših, kakor nekoč v kranjičih, čebelari z nepremakljivim satjem.

Tatjana Svete

Razširjen članek si lahko preberete v reviji Misteriji, št. 342 (januar 2022).

Čevnice – motivika na panjskih končnicah iz zbirke Rudolfa Galoba